“Že dvanajst let sem poročena s spolnim manijakom, pardon, obsedencem, ki me ne pusti pri miru niti, ko pomivam posodo, obešam perilo, kuham in pišem ..." pravi ena od naših bralk, ki se sprašuje, ali ima njen partner le močan spolni apetit ali gre dejansko za spolnega odvisnika? V odgovor je nastal ta članek, ki razkriva, kako prepoznamo odvisnost od spolnosti.
V zadnjem desetletju je odvisnost od seksualnosti v modi. Obožujejo jo zlasti mediji. Ker jo obožujemo bralci. V zgodbah na to temo izživljamo svoja voajeristična nagnjenja. Vsi vemo, da sta se igralec Michael Douglas in top model Kate Moss trdovratne razvadice rešila šele v specializirani kliniki. Njuni zgodbi smo seveda spremljali z manj sočutja kot zgodbe drugih zasvojencev, ki so se mukoma reševali iz krempljev alkohola ali trdih drog. In predvsem, spremljali smo ju z nagajivim nasmeškom.
Moški so sanjarili o Kate; navsezadnje vsi potiho sanjajo o nenasitni ženski, ki ji ni nikoli dovolj, in ženske o Michaelu. Z veseljem bi se mu prepustile in bile končno potešene! Prav res, nasmešek bi zamrl, če bi se Kate in Michael zdravila zaradi česa drugega. Zakaj torej nasmešek? Ker še nismo dojeli, da spolna odvisnost ni tiste vrste odvisnost, ki bi si jo prav radi nakopali na glavo.
Vse zasvojenosti imajo isti mehanizem, isti princip, podoben izvor, podoben potek in podobne posledice. Začnejo se kot užitek in končajo kot prisila, praznina, bolečina, sram.
Zasvojenec se iz hedonista nekega dne spremeni v sužnja. Angleška beseda ‘addiction’ izvira iz latinske besede ‘addictus’, ki pomeni dolžnik. Ta je zaradi neplačanih dolgov postal upnikov suženj. Zasvojenosti človeku resnično odvzamejo svobodo. Zasužnjijo ga tiho in zahrbtno. Kdaj torej seksualna svoboda postane seksualna nesvoboda? Kdaj nenasitni postanejo bolni? Zgodi se v trenutku, ko spolnost postane le še sredstvo za utišanje notranje kronične bolečine, poleg vsega pa je vedno manj učinkovito sredstvo, saj bolečino utiša za vedno krajši čas.
Dozo je treba nenehno povečevati, jo jemati v vedno večjih odmerkih, in v primeru odvisnosti od seksualnosti, v vedno nevarnejših in vedno bolj ponižujočih okoliščinah, ki nas telesno zadovoljijo, čustveno pa ubijejo. Ko se zgodi slednje, smo tam. Spolni zasvojenec živi v svojem skrivnem svetu. Vzburja ga izključno spolnost, povezana s tveganjem, z nevarnostjo in nasiljem.
Kakršen koli zasvojenec čuti potrebo po omami. Takrat se v možganih sprostijo stresni hormoni, zaradi katerih doživljanje postane intenzivnejše. Endorfini ga za kratek čas zazibajo v srečo. Stanje zavesti se spremeni. Potreba po omami se sčasoma javlja vse pogosteje, vse več je ranljivih trenutkov, ki jih je treba otopiti s seksom. In ne s seksom kar tako, predigra, penetracija, orgazem, poljubček in lahko noč.
Ne, večinoma gre za seks z neznancem, s prostitutko, z več prostitutkami in po možnosti na javnem mestu, ki ga spremlja nevarnost – v trenutkih omame oseba ne misli na zaščito – in ponižanja vseh vrst, od telesne do psihične zlorabe. Če je na začetku takšno vedenje prostovoljno, po določenem času postane prisilno. Občutek transgresije, hoje po robu in izživljanja se izgubi. Nastopi močan občutek ujetosti in brezizhodnosti.
Spolnost v navedenih okoliščinah izgubi svoj pravi pomen. Postane (zgolj) sredstvo. Ne služi več izkazovanju ljubezni, zdravemu sproščanju hormonov, vzpostavljanju bližine z ljubljenim bitjem, širjenju zavesti ali reprodukciji. V spolnih stikih zasvojenca ni prostora za intimo. Po orgazmu se počuti praznega, izrabljenega in nevarno ranljivega. A že se je vzpostavil začarani krog: zdaj je treba ponovno napolniti praznino … In spet in spet. Razumeti je treba, da zasvojenost nastopi šele po dolgem obdobju zlorabe. Tudi količina in način vedenja v spolnosti ni in ne more biti pravi pokazatelj odvisnosti.
Po mnenju dr. Sanje Rozman, avtorice knjige Peklenska gugalnica, zasvojenost prepoznamo po naslednjih znakih:
- Zasvojeni se zaveda, da z določenim spolnim vedenjem škodi sebi in svoji družini.
- Kljub zavedanju težave ne more prenehati s škodljivim vedenjem. Poskuša izstopiti iz začaranega kroga, a vedno znova zdrsne v omamo, čemur sledi obdobje sramu in samoprezira, temu pa mučno obdobje nadzora in slednjič ponovna zloraba.
- V zvezi s spolnim vedenjem zasvojenčevo razpoloženje izrazito niha: od depresije do vzhičenosti.
- Ob opustitvi svojega vedenja zasvojeni doživi abstinenčni sindrom, podoben kokainski krizi (vrtoglavica, bolečine v telesu, glavobol, nespečnost, anksioznost).
Psihoanaliza poišče vzroke v otroštvu. Zasvojeni s spolnostjo so bili v otroštvu praviloma prikrajšani za empatičem odnos s starši, posledica pa je zlom Jaza.
Odvisnost od seksualnosti ima nalogo kompenzacije manjkajočih koščkov Jaza oziroma vlogo prekrivanja in polnjenja Jaza s pomočjo določene razbrzdane in ponavljajoče se aktivnosti. Starši otrokom pogosto sporočajo, da so njihovi spolni občutki nekaj umazanega, sramotnega in prepovedanega. Če se otroci spolno izražajo v njihovi prisotnosti (se npr. prijemajo za spolovilo), postanejo nestrpni ali celo agresivni.
Samozadovoljevanje, ki je povsem običajno in normalno, otrok dojame kot nekaj grešnega in neprimernega. Iz tega izhaja sram, sprožilec za zasvojenost.
Ko samozadovoljevanje postane prisilno, otrok poleg splošne izčrpanosti tvega telesne poškodbe. Dvojnost, povezana s spolnostjo, pa postane še bolj težavna v odrasli dobi.
Tipični spolni zasvojenec
Willy Pasini, italijanski psihiater in avtor mnogo knjig s področja klinične psihologije, psihoanalize in seksologije, v svoji zadnji knjigi Nuovi comportamenti amorosi ugotavlja, da je povprečni zasvojenec moški pri tridesetih, kar pa ne pomeni, da med odvisniki od seksualnosti ni žensk!
Vsi spolni odvisniki so obremenjeni z vtisom, ki ga napravijo na okolico; na zunaj je vse lepo in prav, dejansko pa so to pretirano anksiozni ljudje, nagnjeni k depresijam (najpogostejše spremljajoče odvisnosti od seksualnosti so odvisnost od alkohola – najpogosteje pri moških, drog, zdravil, hrane – najpogosteje pri ženskah, dela in zapravljanja).
Okolica je večinoma prepričana, da imajo močan spolni apetit, a tisto, kar jih v resnici loči od pravih spolnih ‘požrešnežev’, je prisilnost njihovih želja.
Posledica prisilnega vedenja je močno zmanjšana sposobnost za samokontrolo. Zasvojencu se v trenutku potrebe (in ne želje) po novi dozi izklopijo možgani. Ko se prebudi iz transa, nastopi zavedanje, in ko oseba, ujeta v začarani krog, poskuša abstinirati, ob tem doživi krizo.
Boleče posledice
Zdrava spolnost pripomore k večji samozavesti in osebnostni rasti, zasvojenska spolnost pa je samouničevalna; z njo poteptamo svoje vrednote.
Dr. Sanja Rozman zanjo uporabi izraz ‘nepoštena’, ker nas odtuji od samih sebe, ker je nevarna, rutinska in brez radosti. Zahteva dvojno življenje. In kar je najpomembnejše: vzburjenje ni posledica intimne bližine med dvema, ki se imata rada, ampak je posledica domišljije, ki se bohoti v povezavi z nevarnostjo, bolečino, s pornografijo, seksom, predmeti in v zadnji stopnji z živalmi in otroki.
Škodljive posledice zasvojenosti in sprevrženosti pa se slej ko prej pokažejo v vsakodnevnem življenju. Začarani krog je navadno mogoče prekiniti šele takrat, ko posledice postanejo prehude. Ko zasvojenec doseže dno.
Poleg vsemogočih socialnih posledic: izguba partnerskih odnosov, otrok (splav, zanemarjanje, čustveno oddaljevanje, krivda), pomembnih prijateljev, finančne izgube, izgube produktivnosti in ustvarjalnosti, zaposlitve, poštenja, samozavesti, so pogosti tudi telesni zapleti:
- spolno prenosljive bolezni
- nosečnost
- poškodbe genitalij, prsi, črevesa in samopoškodbe (rezanje, opekline, praske)
- bolezni, ki so posledica kroničnega stresa.
Toliko je torej zabavno, če je človek zasvojen s seksualnostjo.
Napisala: Nina Asti
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih
