"Saj mu nič ne zamerim, vendar ne morem več reči, da si zagotovo želim ostati z njim do konca svojih dni. Še pred letom dni bi dala vse zanj, dandanes pa …"
"Skupaj živiva 6 let, oba v (poznih) 40-ih, oba preskrbljena, sem pa od nekdaj jaz tista, ki finančno vlagam več, ker sem tega malce bolj spodobna kot on, in ker sem takšen človek, prej darezljiva, kot zmerna v ljubezni. Ker ima on očitno neke vrste motnjo – mogoče pa le izjemno notranjo blokado, strah pred zvezo, ki ga lahko pogoltne, da izgublja svojo samostojnost, kot pravi (pri čemer ima njegova pasivno agresivna mama veliko vlogo) – sva imela težave od samega začetka.
Sicer je bolj zadržane narave, doma pa je imel kar nekaj odločilnih izbruhov, ko je bil glasen, vulgaren in tudi fizično agresiven, bolj je šlo za grožnje in prerivanja in ustrahovanje, vse zelo kratko, par minut, kot pa za klasično nasilje, vendar je bilo čustveno zelo naporno. Pogosto je 'bežal' k mami, ko se je osramotil z agresivnim izbruhom. Očital mi je skoke na stran, kar je bilo vse absurdno žaljivo zame.
Ljubila sem ga iz vsega srca, se poskušala pogovarjati o njegovih težavah, deloma je to dopustil, v globalu pa se ga ni kaj dosti dotaknilo.
Zadnji dve leti se je vse zelo umirilo, v bistvu ga je mogoče umiril kovid, ta pritisk od zunaj. Dala sem mu vedeti, da če ne bo nehal z agresijo, bova končala. Zdaj že dve leti nikakor ne morem govoriti o kakem fizičnem nasilju, vendar pa sva se v tem času ohladila – ni več strasti, ne topline, le formalni objemi in poljubi, pa tudi skoraj nobene erotike in spolnosti. Jaz sem mu bila še lani zelo naklonjena, ker pa se skoraj nikoli ni odzival na moje splošne želje (po nekih skupnih dejavnostih, za katere on ni nikoli našel energije, čeprav je vedno nekaj obljubljal), niti na moje želje po erotiki, sem se počutila vedno poraženo, ko me je zavrnil, zato sem enostavno zatrla v sebi vse želje in sem ga nehala izzivati v tem smislu.
Je pa res, da je zadnje čase postal dosti bolj marljiv za domača opravila in tudi družbeno aktiven je postal v dejavnosti, ki jo je nekaj let zanemarjal, je pa zanj vitalnega pomena.
Sam mi je globoko hvaležen, da sem ga k temu spodbujala. V bistvu sem skoraj vso svojo razpoložljivo energijo in znanje vložila za njegovo napredovanje v tem smislu. In ni mi bilo težko, dobro stvar sem delala.
Lahko bi rekla, da živi zdaj bistveno bolj kvalitetno in da je precej manj depresiven, vsak njegov izbruh pa je dosti, dosti milejši, kot pred letom, dvema, tremi, to pa tudi zato, ker sem se tudi jaz naučila 'rokovati' z njegovo agresijo in jo usmeriti modro drugam od naju. Ampak to ni več iskrenost, to je nujna psiho-manipulacija, v izogib katastrofi. Počutim se bolj kot terapevt in žrtev, kot pa družica in ljubljena oseba.
On mi sicer vedno zagotavlja, kako me ljubi in kako sem mu privlačna (za kar se tudi zelo trudim, da sem res vitka in gibčna in urejena ter športno aktivna, da ja nima občutka, da mi nora dvigovati ego, ker on ima dovolj dela sam s sabo, kakor pravi, ne rabi še mojih težav), vendar če se že kaj erotičnega zgodi med nama, moram vedno jaz narediti prvi korak, pa še to v trenutku, ko je on res dovzeten – sicer sem znova zavrnjena.
Po nekaj letih težkega dela ugotavljam, da sem dosegla vsaj en moj cilj – spodbujala sem ga k aktivnemu življenju tako vestno in dovolj dolgo, da mi je uspelo.
Zdaj se lahko posvetim sebi, saj on ni neprestano v depresiji in napet kot stekla lisica in se ne rabi vse sukat okoli njega. Vendar, ker ni od njega skoraj nikoli nekega pravega odziva na moja čustva in želje, je med nama neko razumsko in spoštljivo premirje: jaz njemu 'ne gnjavim' z ljubezenskim poglabljanjem in delu na zvezi, on pa poskuša postoriti čim več po (moji) hiši in na vikendu in na vrtu, da deluje, kot da imava trdno zvezo, v kateri on zagotovo ni lenoba. Saj nekatere stvari so zato res opravljene, vendar med nama se zares ne dogaja nič.
Objemčki in poljubčki, vse bolj na hitro, pospremljeni z nasmeški od obeh, pa jaz še vedno vse skuham, nakupim in pospravim, on še vedno ne pospravi niti za sabo, vendar najino življenje je mirno. In po letih njegovih napornih izbruhov sem zadovoljna tudi s tem. Bolje rečeno je to vse, kar lahko trenutno dobim od njega.
Saj mu nič ne zamerim, vendar ne morem več reči, da si zagotovo želim ostati z njim do konca svojih dni. Še pred letom dni bi dala vse zanj, dandanes pa …
Razmišljam o svojem zanemarjenem kariernem napredovanju, ki se ne ozira na naju. Planiram daljše relaksacijske in poslovne odsotnosti, ki sem se jim vsa ta leta odpovedovanja, da sem iz dneva v dan, dostikrat objokana in obupana, vendar trdna v veri v ljubezen, gradila najino zvezo.
Zdaj nimam pretirano ljubečega sopotnika, imam pa zvestega sostanovalca z moškim razumom in veščinami, ki je obenem kar priljubljen v družbi tudi zaradi umetniškega izražanja v nekem specifičnem polju, ki je zelo družabno in zabavno. Ni mi ravno totalno dolgčas z njim, ni pa najina zveza nekaj, kar bi lahko imenovala predana ljubezen.
Ali bi ga morala opozoriti, da sem se ohladila? Potem bo imel spet paranoje in izbruhe in izgovor, da jih ima. Sicer sem govorila že preveč in se ga skoraj nikoli ni nič dotaknilo.
Nisem srečna. Nisem pa niti nesrečna. Želim pa napredovati. To čustveno mrtvilo ni my cup of tea. Dostikrat mi je delovalo, kot da se on pripravlja na ta stadij v zvezi, ker se dobro znajde v moji pasivnosti. Končno sem tiho. Torej je verjetno pripravljen tudi na najin razhod.
Mogoče, dopuščam možnost, se pa po nekem času tega mrtvila le zave, da to ni to in da želi z mano napredovati. Mogoče. Zagotovo pa ne bom več jaz tista, ki bo izzivala napredek in globljo povezavo. Ne vem, morda mu pa le kane nekega dne ali noči, da tudi jaz glumim srečo, kot on, in da v resnici nima nikogar, ki ga ljubi. Saj njegova mama ni in ne zmore ljubiti nikogar. Je totalni čustven invalid, v kar spreminja tudi njega in posledično mene. No, z mano ne bo šlo to pot ... sem pa naredila vse v mojih močeh, da napredujemo vsi.
Pa po vseh teh letih ni napredka zares, le fasada je dokaj izpopolnjena. Za ljudi."
Zapis je bil objavljen na tem slovenskem forumu.
Preberi še: "Po 20-ih letih zakona sem izvedela, da ima moj mož že 15 let skrivno afero" (resnična zgodba)
Priporočamo tud: Zapis zgrožene Slovenke: "Živim z očetom in pri mojih 30-ih mi je zdaj predlagal TO"
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji
