Ob tej izpovedi ti bo zajokalo srce. 😔💔
"Moram dati ven. Že dolgo sem v situaciji, ko se ne premaknem in kot oseba samo vegetiram v borbah sama s seboj in nezadovoljstvu, za katerega vem tudi, od kod izhaja.
Ne ljubim moža. Ne vem, če sem ga sploh kdaj, sem si pa spretno lagala, da bi lažje sprejela svojo napako izpred 16 let.
Bila sem premlada, popolnoma neizkušena, a z veliko željo po tradicionalni družini. Vmes je bilo res vsega, nepredstavljivih situacij za eno povprečno družino, ki so me dotolkle in od katerih sem se več let pobirala, a smo na koncu vse premagali.
Zamere in prepad, občutek, da nisva za skupaj, se je začel že pred poroko, a bila sem že v veselem pričakovanju in sem naredila, kar se je od mene pričakovalo. Bila sem odgovorna in mislila, da delam prav, ker ostajam z očetom svojega otroka, kljub temu da sem imela podporo s strani mame, da si lahko brez slabe vesti premislim, če tako čutim. Kakorkoli. Je, kar je in ne obžalujem ničesar, saj me je vse pripeljalo do tega, kar sem danes.
Mi pa že vrsto let ne da spati misel, da bi se rada ločila. O tem razmišljam neprestano.
V enem daljšem obdobju sva tudi živela ločeno, takrat sem se počitila svobodno in spet tista stara jaz, polna energije in sonca v sebi. Ne sovražim ga, ne zamerim mu nič, enostavno bi rada, da ostaneva v "starševskih vlogah prijatelja" za dobro otrok in nič več.
Ne moti me niti misel, da bi bil z drugo, kvečjemu bi bila srečna zanj, če bi našel sebi primerno žensko, ki bi ga ljubila. Zasluži si vse najboljše, ne glede na vse.
Ampak jaz tudi, pa četudi bi ostala sama, me tega ni več strah. Pogrešam sebe.
Otroci so dovolj stari, ta hujše smo dali skozi in vem, da imam sedaj realno možnost se odseliti, saj me v rojstnem kraju čaka služba. Sedanjemu delodajalcu sem napisala odpoved, a je še nisem oddala, saj me je strah. Strah, da se ne bo izšlo, kot sem si začrtala in uničim vse. Hkrati pa ne zdržim več tega občutka, da sem na napačnem kraju in z napačnim človekom. Nikoli to ni bil moj dom in vedno me je vleklo drugam. Domov.
Kaj me najbolj skrbi? Nič konkretno, ker ko si zapišem vse pomisleke in skrbi, hkrati najdem tudi rešitve in ko potegnem črto, izgovorov ni več. Dozorelo je vse, kar je moralo v meni, da znam sama sebi argumentirati in dokazati, da je to prav in da se ne čutim kriva, ker želim to storiti.
Ne bojim se, da bom koga razočarala, ker vem, da bom še najbolj razočarala sebe, če ne bom končno odšla na svoje.
Potrebovala bom mesec, morda dva, da uredim formalnosti in se odselim, začasno k staršem, potem v najem, verjetno. Otroka bi imela 4 dni v tednu, od petka do nedelje bi bila pri očetu, pa počitnice po dogovoru. Najraje imam pol-pol, da se nihče ne počuti za kaj prikrajšanega. Želim, da sta otroka skupaj, kjerkoli že. Preživnine ne želim, ampak bi si delila stroške mesečno.
Ne vem, zakaj vse to pišem. Nekomu enostavno moram povedati, če ne, se bom razpočila, a ne želim obremenjevati nikogar s svojimi težavami.
Zapis je bil objavljen na med.over.net
Preberi še: Moževa ljubica na žensko zvalila KRIVDO za njegovo varanje (preveri, kaj je bil RAZLOG)
Priporočamo tudi: Slovenska mamica zgroženo: "Mož bi rad prodal otroka!"
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc