Čudovita zgodba, ki dokazuje, da je odnos z bratom edinstven in poseben

Ob nedavnem srečanju z bratom sem postala žalostna, ko sem odkrila, da se oddaljujeva. Že pet let ga nisem obiskala, čeprav živi le nekaj ur vožnje stran od mene.

K njemu sem se odpravila z jasnim ciljem: da mu pomagam opremiti dnevno sobo, ker je nujno potreboval pomoč.

Nakupovanje pohištva naju je okupiralo in olajšalo najin pogovor. Kljub temu se je med najinim druženjem pojavila neprijetna tišina.

“Kakšna se ti je zdela kotna sedežna garnitura s posteljno funkcijo?” sem ga vprašala med kosilom, čeprav sem vedela, da mu je bila všeč.

Zvečer sem šla z njim in njegovimi prijatelji na pijačo. Takrat me je spreletelo:

Ne vem niti, kako je ime njegovemu najboljšemu prijatelju. Tisti večer sem spoznala več kot deset njegovih prijateljev in pred tem nisem vedela nič o njih.

Vprašala sem se, zakaj mi ni nikdar nič povedal o svojih prijateljih. In potem sem se spomnila, da ga nikdar nisem niti vprašala o njegovih odnosih. 

Večina mojih prijateljic ima dobre odnose s svojimi brati ali sestrami. Pogosto si dopisujejo, se slišijo in družijo. Včasih večkrat na dan.

Nedavno sem bila na pijači s prijateljico, ki se je po telefonu pogovarjala s sestro in se smejala, na koncu pogovora pa ji je rekla, da se slišita zvečer.

Nekaj časa sem se čudila, da imata tako dober odnos. Kmalu pa sem odkrila, da ni edina.

Moja sodelavka ni zdržala niti en teden brez druženja s svojim bratom.

Priznam, da jima nekoliko zavidam njun odnos, hkrati pa se mi zdi njuna soodvisnost čudna. Ko svojim prijateljicam povem, da brata vidim le med prazniki, vidijo v meni najslabšo sestro na svetu. Najbrž upravičeno.

Nedavno sem se namreč poročila in šele po moževi fantovščini sem pomislila, da bi bilo lepo, če bi povabil tudi svojega brata. 

Pogosto sem deležna kritik na račun mojega odnosa z bratom. Nekateri z mano sočustvujejo, drugi pa me obtožujejo, da bi se morala bolj potruditi za najin odnos.

“Dobri odnosi so temelj za zdravo in zadovoljno psihofizično življenje vsakega izmed nas,” pravi psihoterapevtka Nuša Kovačević Tojnko.

“Odnos s sorojenci je pomemben vir izkušenj za nadaljnje odnose z ljudmi. S pomočjo bratov in sester se učimo tekmovanja za odnose z drugimi ljudmi, za materialne dobrine ali uspešnost na različnih področjih.

Z njihovo pomočjo se učimo prvih prijateljskih odnosov in starejši bratje in sestre nas lahko (poleg očeta) vpeljejo v življenje zunaj družine.

Vsekakor pa so bratje in sestre izjemno pomembni za pridobivanje zgodnjih izkušenj navezovanja prvega globljega odnosa z drugimi ljudmi, ki ponavadi sledijo izkušnji zgodnjih odnosov z mamo in očetom. Sorojenci naj ne bi bili primarni objekt navezovanja.

Vendar pa v vsakodnevnem življenju lahko vidimo veliko primerov, kjer so bratje in sestre prevzeli vlogo nadomestnih staršev in tako postali nadomestni primarni objekti svojim sorojencem. To je značilno za odnose med brati in sestrami, kjer so starostne razlike med njimi večje,” pojasnjuje Kovačević Tojnkova.

Moj odnos z bratom se zdi najbolj čuden in nerazumljiv najini mami. Vsako nedeljo me vpraša, ali sem poklicala brata, in vsakič slišim razočaranje v njenem glasu, ko ji rečem, da ne.

Ne vem, zakaj je razočarana, saj mi posreduje vse informacije o njem. Nuša Kovačević Tojnko pravi:

“Negovanje odnosov, medsebojna pomoč in sočutje bi moralo biti ključno v vseh odnosih, predvsem v družinskih odnosih. Družina je temeljna celica družbe in temeljna celica vsakega od nas. Kar dobimo v družini, nesemo naprej kot temelj za vse odnose v življenju.”

S tem se strinjam in prav tako tudi moja mama, ki je prepričana, da je moj brat edini, ki mi bo stal ob strani po njeni smrti, čeprav ima zelo rada mojega moža.

Najbrž misli, da je dolžnost mojega brata prevzemanje vloge nadomestnega starša. 

Čeprav se večina ljudi čudi mojemu odnosu z bratom, se zavedam, da nisva edina, ki imava takšnega. Na žalost ne obstaja veliko statističnih podatkov o odnosu med brati in sestrami, ki bi lahko to potrdili. Karl Pillemer, profesor človeškega razvoja na Univerzi Cornell, pravi, da je 20 do 30 odstotkov odnosov med sorojenci “korektnih in vljudnih, vendar oddaljenih”.

Torej takšnih, kot je najin odnos z bratom.

“Nimajo pogostih stikov, vendar niso skregani, temveč so se oddaljili,” pojasnjuje Pillemer.

S tem se lahko poistoveti moja prijateljica, ki živi le nekaj kilometrov od svojega brata, vendar se srečujeta samo v hiši njunih staršev. In tudi takrat so njuni odnosi zgolj površinski.

“Pogosto rečem ljudem, da je moj brat moje popolno nasprotje,” pravi. 

Ob obujanju spominov na otroštvo se zavedam, da se je moj odnos z bratom razvijal na povsem običajen način. Med nama so tri leta razlike, zato sva imela različne prijatelje. Včasih sva se znašla v isti družbi na isti zabavi, kar naju je veselilo.

Ne spomnim se, da bi si kdaj zaupala težave, vendar mi je pomagal pri domačih nalogah in vedno se je postavil na mojo stran, ko sem prosila starše, ali lahko ostanem dlje časa na zabavi.

Seveda sva se kdaj tudi skregala, vendar nič bolj pogosto kot drugi bratje in sestre. Zbližala sva se, ko je začel študirati, kar je v nasprotju z rezultati raziskav, ki kažejo, da se takrat odnosi ohladijo.

Veliko vprašanj sem imela zanj, ko je študiral, in pogosto sem se mu lahko potožila, kako naporno je živeti s starši, odkar se je odselil. Nekajkrat na leto naju je z najboljšo prijateljico celo povabil na zabavo v študentski dom.

Toda ko sem se vpisala na univerzo, me je obiskal le enkrat v celem semestru. Zdaj, ko sva oba stara nad trideset, imava precej manj stikov.

Opravljava povsem drugačno delo (jaz sem urednica, nisem pa prepričana, kaj počne on – to me spominja na Chandlerja iz serije Prijatelji, saj nihče ni vedel, kaj natančno dela).

Občasno si pošljeva kakšna sporočila, ki se nanašajo na njegovega psa, slišiva pa se zelo redko.

Pillemer pravi, da na najin odnos vplivata dve stvari: prvič, najina starost, in drugič, da imam brata, in ne sestro. Za bližnje odnose s sorojenci je po Pillemerjevem mnenju značilno:

“Brata ali sestro vidimo pogosto, ko odraščamo in živimo skupaj, nato se oddaljimo in ponovno povežemo, ko imamo odrasle otroke.”

Vmes je povsem normalno, da se odnosi ohladijo in izgubimo stike. Veliko časa in energije namreč namenimo svoji karieri, vzpostavljanju neodvisnosti in ohranjanju drugih odnosov, zato imamo manj časa za sorojence.

Najbrž bi bilo drugače, če bi imela sestro namesto brata. Študije namreč kažejo, da so odnosi med sestrami bolj tesni, čeprav obstajajo tudi izjeme. 

Kaj naj torej naredim, da bova imela boljši odnos?

Strokovnjaki pravijo, da ni nikoli prepozno za dobre odnose. Po njihovem mnenju je priporočljivo, da redno pokličem svojega brata in ga vprašam, kako je.

Čeprav se vse manj ljudi pogovarja po telefonu, bom upoštevala dobronamerni nasvet. Najbrž je smiselno, da bratu napišem sporočilo in mu pojasnim, da sem ga poklicala zato, ker sem se spomnila nanj, in me zanima, kako je.

V nasprotnem primeru bo namreč mislil, da je kdo umrl, ker ga zelo redko pokličem. 

Trenutno sem zadovoljna z najinim odnosom. Moj brat je edini, ki resnično razume, kako je bilo odraščati na vasi z najinima staršema v majhni hiši. Na njegovi rami sem lahko jokala, ko je umrla najina babica in kadar sem bila kaznovana, ker sem prišla prepozno domov.

O teh stvareh se lahko pogovarjam tudi z možem in mu pokažem slike, vendar ni isto. Vem, da bi mi brat stal ob strani, če bi ga potrebovala, in tudi jaz bi mu stala ob strani.

V pomembnih življenjskih trenutkih je ob meni, zato je bil tudi na moji poroki, kar pomeni, da ni samo del mojega vsakdanjega življenja.

“Najin odnos nama ustreza, vendar sva zelo zaposlena. Prav imaš, da bi si vedno stala ob strani, kadar bi bilo to treba,” je rekel moj brat, ko sem mu povedala, da sem v članku opisala najino zgodbo.

Preden sem ga poklicala, sem mu poslala SMS, da sem preverila, ali ima čas za pogovor. On pa mi je takoj odpisal, ali je vse v redu. 

Najina zgodba ni neobičajna za današnji čas, saj pogosto sklepamo prijateljstva, ki nadomestijo odnos s sorojenci, in pozneje najdemo življenjskega sopotnika.

Najbrž se moj odnos z bratom zdi marsikomu nenavaden in slab, vendar imava odnos, ki nama ustreza. In to je v redu.                        

Po predlogi Lise Freedman priredila Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc