"Rad bi bil pošten do obeh. Te razprtije me ubijajo, ne bi pa rad imel na vesti življenja bivše. Kako naj izpeljem, da bo volk sit in koza cela?"
"Z bivšo sva bila skupaj 8 let. Šla sva čez pekel po njenem splavu, za kar je krivila mene. V njenem stanovanju, ki je bil najin skupen dom, se nisem več počutil dobro. Živela sva kot brat in sestra. Odselil sem se nazaj v svoje stanovanje, nikoli pa nisva uradno dorekla, da je med nama konec. Imel sem malo krize in velikokrat smo s sodelavci po službi pri komu doma popili pivo, dva, tri.
V tem času sem spoznal njo, 15 let mlajšo, polno življenja in optimizma. Vračala mi je pozornost in med nama je kar hitro postalo resno, družila sva se vsak dan, noči preživljala skupaj in se imela fino. A nad mano je vseskozi visela bivša, moja slaba vest.
Pri 36-ih sem jo pustil samo, s štempljem, da nikoli ne bo imela otrok. Bila je moja moralna obveza, zato sem jo kakšno nedeljo vseeno peljal k mojim staršem na kosilo ali na kratek izlet. Tako sem si kupil njen mir.
Potem pa je začela s klicanjem, v bistvu z nadlegovanjem. Klicala me je ob petkih in svetkih in eno nedeljo, ko sem še spal, se je na telefon oglasila moja ta nova. Predstavljajte si, da situacija ni bila ravno prijetna za nikogar od nas. Nekako sem pomiril strasti, uporabil eno ali dve beli laži in smo lepo šli naprej. Povedal bi še, da z bivšo nisem v nikakršni telesni vezi 4 leta.
Letos v sredini septembra me je lepo prosila, da bi jo spremljal na morje za en teden. Ona plača vse. Zasmilila se mi je, zato sem ji ugodil. Novi sem rekel, da peljem očeta k sorodnikom v Italijo.
Nisem imel preveč slabe vesti, saj navsezadnje nisem počel nič nemoralnega, samo pomagal sem človeku v stiski, ki je pač moja bivša. Ta nova je našla letalski karti. Sploh nisem vedel, da jih nisem zavrgel. Moral sem ji priznati, nisem imel druge. Mi je odleglo!
Zdaj pa mi je nova dala ultimat, da neham sedeti na dveh stolčkih. Insistira pri tem, da to uredim do konca naslednjega tedna, ker če ne, bo odšla ona.
Brez nove ne morem več živeti, v moje življenje je prinesla veselje, smeh in optimizem, bivša pa me čustveno izsiljuje in grozi z samomorom in še z vsem živim, če jo zapustim in si najdem novo.
Rad bi bil pošten do obeh. Te razprtije me ubijajo, ne bi pa rad imel na vesti življenja bivše. Kako naj izpeljem, da bo volk sit in koza cela?" se je po pomoč na slovenski forum obrnil moški.
Moški zmedeno: "Ne razumem, zakaj Slovenke ne želite živeti s svojo taščo, ki za vas naredijo vse?"
Tako mu je svetoval eden izmed uporabnikov:
"Z novim partnerjem je treba začeti novo poglavje. Pika. Četudi je težko zaključit zadnje. A ne moreš začeti novo, če si še pri zadnjem, saj se ti zgodba ne izide. Pač metaforično povedano.
Mimogrede, reči novi, naj gre, ker bivša ostane, pomeni, da ti nova zveza ni tako pomembna, kot je prejšnja. Nočeš užaliti bivše, a ti je prav trenutno? Malo je treba oceniti, v katere odnose vlagamo in kateri ljudje so prioriteta! Ko nekoga narediš bivšega, zavestno ali podzavestno sprejmeš, da se bo ta odnos začel oddaljevati, medtem pa, ko nekoga okronaš za trenutnega, potrdiš, da greš ta odnos poglabljat, negovat in vanj investirat.
Svoje težave, stiske, bolezni, srečo in veselje itd. začenjaš delit s trenutnim partnerjem in vse manj in manj z bivšim, tako se gradi intimna stvar dveh ljudi. Nekaj kar je le med njima privat. Trenutnemu partnerju si dolžen dati to možnost. Za bivšim pa je treba zapreti vrata.
V zvezi ni prostora za tri ljudi."
Kaj bi mu pa rekla ti?
"Zaklel sem se, da ne bom imel otrok, zdaj sem v zvezi z žensko, ki ima otroka, in ..." (izpoved Slovenca)
