V zlati sredini obdobja dvajsetih let me je vase posrkala gromozanska čustvena črna luknja. Priznam, težko bi ji nadela vzdevek depresija z veliko začetnico, vendar so me počasi, a prizadevno dušile posledice stagnacije na delovnem mestu, da o vseh stranskih učinkih okušanja odraslosti niti ne načenjam pogovora. Posledica monotonih večerov, preživetih v varnem zavetju doma? Odtis moje zadnjice na kavču.
Tisti poslednji atom energije, ki ga je še premoglo telo, sem unovčila v pohajkovanje prek prostranega seznama Netflixove ponudbe, vse za ceno tega, da izsledim primeren element odvračanja pozornosti od vsakdanjih preglavic. In sem ga – na pomoč mi je s sireno privihrala španska franšiza Hiša denarja (ang: Money Heist), trenutno ena izmed najbolj priljubljenih serij med slovenskimi gledalci na Netflixu, ki jo po svetu spremlja več kot 30 milijonov fanatikov misterioznih akcijskih kriminalk.
V določenem trenutku sem se zalotila pri spoznanju, kako je mimo mene med obsesivnim gledanjem epizode za epizodo neopazno odfrčala polovica dneva, moj um pa se je dobesedno zlil v atmosfero drznega in najbolj popolnega ropa v španski zgodovini.
Kraja milijarde evrov iz kraljeve kovnice denarja pod taktirko skrivnostnega veleuma, življenje na nitki in romantični preobrati nenavadne ekipe roparjev so bili več kot očitno prava izbira, ki sem jo potrebovala za umiritev vpliva zunanjih sil in postavitev tesnobnih občutkov v pravšnjo perspektivo.
Ne glede na razsežnost črnogledih vibracij, nakopičenih v meni, je bil občutek boljši ob zavedanju, da predstavljam vzorno dekle in nisem prestopnica zakona kot protagonisti v rdečih pajacih (sem pa, roko na srce, učinkovito in rade volje podoživljala njihove adrenalinske in taktične prijeme).
Pa čeprav so rezultati znanstvenih raziskav, za katere si upam dati roko v ogenj, da me namenoma želijo vreči iz tira, pokazali, da več kot štiri ure dnevnega buljenja v zaslon prispeva h klinični depresiji.
Vendar je v bazenu pretiranega uživanja česarkoli že uživanje v serijah zagotovo boljša izmed možnosti, ki lahko doletijo posameznika. Priznana kalifornijska psihoterapevtka Fran Walfish celo podpira mojo teorijo: "Gre za avtomatsko distrakcijo od dejavnikov, ki nas pestijo," pove in dodaja: "Zmožna je prekiniti obsesivni cikel, ki ga v umu ustvarja depresija."
Vse kaže, da s Fran nisva edini na istem splavu. "Kadar nas preplavi melanholija, je dobro izbrati dejavnosti, ki od nas ne zahtevajo precejšnje koncentracije in zahtevnejših miselnih procesov," navrže še kulturna kritičarka in newyorška novinarka Claire Fallon.
In še ena izjava, ki potrjuje že navržene hipoteze: "Serije delujejo kakor pomirjevalo v kombinaciji s kozarcem vina in puhasto odejo," je prepričana igralka Casey Wilson (najverjetneje jo poznaš iz filma Ni je več), ki je v enem izmed preteklih intervjujev dejala, da ji je gledanje tovrstnega televizijskega žanra dajalo oporo pri prebolevanju materine smrti.
Leta 2013 je Netflix opravil anketo in razgalil dejstvo, da kar 73 odstotkov anketirancev smatra t. i. 'binge watching' oziroma maratonsko konzumiranje video vsebin za družbeno sprejemljivo vedenje.
Čeprav v resnici ne gre ravno za proaktivno obliko skrbi za lastno mentalno zdravje in vsebuje vsa potrebna nagnjenja za doseg skrb vzbujajočih stanj, ko v afektu gledanja denimo pozabiš na čas in začneš zanemarjati telesno higieno, izpuščati obroke in nehaš opravljati svoje dolžnosti.
Treba je torej ujeti zlato sredino v eni izmed najbolj razširjenih oblik utehe v času, ko za večino mladega prebivalstva terapije niti niso dostopne.
Številni se navade podzavestno oklenejo v upanju, da se izklopijo od neprespanih noči, travmatičnih razhodov, študijskih tegob in drugih življenjskih stisk. "Serije so odličen način za pridobitev občutka, da na svetu obstaja še kaj drugega kot le tvoja brezizhodna situacija," pove strokovnjakinja.
Precej enostavno je torej razumeti, zakaj toliko posameznikov polaga upe na ležerni 'binge watching': je poceni, ne zahteva pretiranega napora, po nekaj epizodah pa te oblije občutek, da lahko v fiktivnih likih odkriješ prave zaveznike.
Po Predlogi Jessice Goodman Priredila Neja Drozg,
Kolaž: Katie Buckleitner