"Trenutek, ko nam je oče razkril svojo največjo skrivnost, je spremenil vse ..." (resnična zgodba dekleta)

Takrat sem spoznala, da če se v življenju vse vrti okol sprememb, gre pri ljubezni za konstantnost.

"Trenutek, ko nam je oče razkril svojo največjo skrivnost, je spremenil vse ..." (resnična zgodba dekleta) (foto: Profimedia) Profimedia
7. 1. 2020

"Ne bom jezna," sem rekla svojemu fantu. "Razumela bom. Resno mislim."

"Ampak nisem," je odgovoril.

"Si prepričan?"

"Nisem gej," mi je odgovoril in bil videti nekoliko zmeden.

"No, saj samo pravim, lahko mi poveš."

Z Bojanom sva bila skupaj dva meseca in včasih sem mu postavljala kakšna zabavna vprašanja, ki so dala misliti, kot na primer: "Se v svojem telesu dobro počutiš? Mi imaš kaj za povedati?"

Sama sebi sem govorila, da sem le proaktivna in mu postavljam težka vprašanja, ki bi jih morala moja mama tudi mojemu očetu.

Sedem let prej, ko sem bila v prvem letniku srednje šole, mi je oče prinesel vročo čokolado in čokoladno pecivo ter mi naročil, naj se z njim usedem za mizo v jedilnici. Iz svojega žepa je povlekel neke kartice in strmel vanje. Okleval je. "To nisem jaz," mi je rekel.

To je bilo leta 2003 in 12 let, preden se je Caitlyn Jenner razkrila. Moj oče je nekako skušal razložiti, da se je rodil v napačnem telesu, da se počuti kot ženska, da tako čuti že odkar pomni.

Takrat še nisem poznala besede transspolni oziroma transseksualni, moj oče pa še ni bil pripravljen na to, da bi karkoli od tega povedal neposredno, zato se mi še sanjalo ni, o čem govori, dokler mi kasneje tistega dne ni mama rekla: "Oče čuti, da je ženska."

Tam je torej bilo, črno-belo. Neizbežno. Spremenilo mi je življenje.

Od tistega trenutka je minilo že šestnajst let in tekom teh let se je najin odnos velikokrat spremenil. Postala sva si bolj blizu. A ni minilo brez posledic.

Ko sem jih imela 22, me je prijateljica predstavila Bojanu. Z družbo smo se dobili na sendvičih v našem nakupovalnem centru. Veliko je govoril, a vendar je mene osebno neposredno naslovil le enkrat. Povedal je zgodbo iz srednje šole, ko so s prijatelji priredili potegavščino in se je pred hišo nekega profesorja pojavil v črnih boksaricah, prelepljen s črnim lepilnim trakom in se predstavljal, kot da ga je nekdo ugrabil.

To dejanje se mi je zdelo nepremišljeno; jaz pa njemu snobovska.

"Bila si tako tiha," je rekel leto kasneje. "In nikoli nisi snela svojih sončnih očal."

"Bilo je sončno," sem mu odgovorila. "In bili smo zunaj."

Objela sva se v slovo in v tej nerodni izmenjavi sem se zaletela v njegove prsi, medtem ko je okoli mene ovil svoje dolge roke – v tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da so se vse celice in organi v mojem telesu prevrnili. Moje telo je vedelo nekaj, česar preostanek mene ni.

Dala sem mu svojo telefonsko številko.

Česar se nisem zavedala, dokler nisem začela hoditi z Bojanom, je bil vpliv očetovega prehoda na moje romantične odnose.

Saj pred Bojanom pravzaprav še nisem bila v nobenem razmerju.

Prepričana sem bila, da sem se dobro prilagodila na novo realnost naše družine. Tekom ločitve mojih staršev, selitve in očetovega prehoda sem še zmeraj dobivala dobre ocene. Nisem se začela drogirati ali piti alkohol; šolo sem uspešno končala in nadaljevala s študijem. Očetovo dekle mi je bilo všeč, skupaj smo preživljali praznike in ob božičnem drevescu igrali družabne igre. Nobenih dramatičnih scen ni bilo in nobenega prepira.

A vendar je težko vedeti, kako takšne stvari vplivajo nate. Zame je bila ena izmed posledic očetovega prehoda strah, da bo tudi moj fant imel skrivnost.

Bojan sicer ni počel nič takšnega, zaradi česar bi me lahko bilo strah, da delček svoje identitete skriva nekje globoko v sebi. Ampak tudi moj oče ni.

Težko je bilo ne razmišljati o možnostih. Odvisnost? Druge punce? Seksualna identiteta? Scenariji, ki so se mi zdeli povezani z očetovo skrivnostjo, tj. stvari, ki ležijo na križišču med identiteto in spolom, so se mi zdeli najbolj strašljivi in najbolj verjetni.

Spraševala sem se o moškosti svojega fanta. Je bila resnična? Je bila zadostna?

Je bil moj občutek za to, kaj nekoga naredi moškega, izkrivljen, ker sem odraščala ob očetu, ki je moral svojo ženstvenost skrivati, svojo moškost pa dokazovati?

Preden se je moj oče razkril, sem bila prepričana, da je moškost tisto, kar vidimo po televiziji, ko gledamo bejzbol. Jeza in nesrečnost, kratko postriženi lasje, neizražanje čustev in občasno kričanje – prepričana sem bila, da je moj oče bil utelešenje moškosti.

Vendar takrat še nisem vedela, da je bila jeza pravzaprav stranski učinek obremenjenosti, ki jo je mojemu očetu povzročala potisnjena identiteta.

Niti nisem vedela, da bo ta jeza kasneje, tekom njegovega prehoda, začela bledeti. Kratko postrižene lase je zamenjal blond bob. Njegova ljubezen do bejzbola je ostala.

Zunanja podoba moškosti mojega fanta je bila drugačna. Ob filmskih scenah heroičnega žrtvovanja ter čustvenih trenutkih med očetom in sinom se je zmeraj raznežil.

Ni se bal pokazati svojih čustev, svoje moške prijatelje pa je brez zadržkov objemal in jim govoril, da jih ima rad. Tudi meni se ni bal reči, da me ima rad.

Sčasoma je tudi meni postalo lažje mu to reči nazaj.

Razumem, zakaj je moj oče tako dolgo skrival svojo identiteto. Morda bi bilo drugače, če se ne bi rodil v 50-ih ter bi imel bolj razumevajoče starše in sorojence, če bi bili pogledi in definicije spola milejše, če bi poznal termin za to, kako je čutil. A glede na okoliščine je pač naredil to, kar je mislil, da mora: igral je svojo vlogo.

In to je počel popolno, dokler nekega dne več ni zmogel.

Vse to razumem. In opazim lahko, kako mu je ta prehod pomagal, da je postal boljša in srečnejša oseba. Veliko manj je kričanja, veliko manj jeze. Z njim se je lažje pogovarjati in najin odnos je trdnejši. Podpiram ga. A vendar, ko tvoj starš tako drastično in nepričakovano spremeni svojo identiteto, se tudi v tebi nekaj spremeni. Če lahko ljudje, ki jih imaš rad, spremenijo svoja imena, telesa, identitete – če se lahko vse te stvari, ki se zdijo nespremenljive, spremenijo oziroma celo izbrišejo – se lahko sploh na kaj zanesemo? Lahko komu sploh verjamemo?

Preživljanje časa z Bojanom je bilo tako preprosto, njegova sreča nalezljiva, kljub temu pa sem se znotraj najinega razmerja borila s strahom, da bo tudi on nekoč razkril skrivnost, ki bo spremenila čisto vse. Možnost je zame zmeraj obstajala. Občutek suma je bil del mojega vsakdanjika. Morala sem se zelo truditi, da Bojana nisem prepogosto vprašala: "Si prepričan, da ni ničesar, kar bi mi želel povedati?"

Skupaj sva bila nekaj mesecev, ko sva se nekega nevihtnega večera udobno namestila pod odeje v topli zatemnjenosti njegove spalnice in poslušala kapljice dežja, ki so trkale ob okno. Počutila sem se ranljivo, a hkrati varno in polno čistega veselja. Mislila sem si, da ta sreča zagotovo ne more trajati. Nisem si želela oditi domov. Moj dom je bil v njegovem objemu.

Bojan me je zaprosil med gorami. Medtem ko sem opazovala reko v dolini, je pokleknil na od sonca vroče kamenje.

"Kako čudovit razgled," sem rekla s tihim glasom.

Osebna evolucija lahko zavzame nešteto oblik. Za tiste okoli nas se lahko zdi kot izdaja. Tista vrsta izdaje, ki povzroči jezo, a vendar se nato spremeni v sočutje, razumevanje in ljubezen. Vrsta izdaje, ki ti spremeni življenje, in ki se je pri mojih starših končala s prijateljsko ločitvijo.

Nenehno spraševanje Bojana mi ni prineslo miru. Ničesar ni bilo, kar bi mi lahko rekel, da bi resnično ugodil mojemu strahu. Nekoč mi bo morda razkril svojo skrivnost. To je pač ena izmed možnosti. A skozi čas, mnoge večerje, filmske večere in skupna jutra sem začela spoznavati, da lahko začnem živeti vzporedno s to možnostjo, če to pomeni, da lahko živim ob njem.

Tisti dan, ko me je zaprosil, sem rekla ja. Ob tem sem se zavedala, da mi lahko morda tudi on nekoč razkrije svojo skrivnost.

Zavedala sem se, da se lahko ljudje, ki jim imamo radi, spremenijo, in se odločijo za pot, po kateri jih več ne moremo spremljati. Zavedala sem se, da se lahko najini načrti spremenijo, tako kot najina pričakovanja, najina verovanja, celo najina spola.

Sčasoma so moji dvomi zbledeli. Še vedno občasno občutim potrebo, da ga vprašam: "Je kaj takšnega, kar bi mi moral povedati?" A večino časa se čudim najini zmožnosti in želji, da sva se odločila za skupno življenje ne glede na nepoznano. In kljub poznanemu.

To pomeni ljubiti nekoga. Ljubiti spreminjajočo, nestalno, nepredvidljivo osebo. Živo bitje, kakršno sem tudi sama. Kakršen je tudi moj oče.

Po predlogi Danielle Marian Smith

Preberi še: "Ko sem prevarala svojega fanta, sem spoznala, da za to nisem sama kriva, in TO je razlog ..."

Priporočamo tudi: Znana slovenska televizijka v iskrenem zapisu: "Spontani splav v tretjem mesecu je pač želel drugače."

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri