"Imam afero s poročenim moškim, a skrbi me, da najino razmerje ne bo preživelo karantene"

Načrtovala sva skupno življenje, zdaj pa se slišiva le, ko gre ven tečt.

"Imam afero s poročenim moškim, a skrbi me, da najino razmerje ne bo preživelo karantene" (foto: Profimedia) Profimedia
21. 4. 2020

Ura je 17.41. Zaskrbljena sem. Moj fant me običajno pokliče točno ob 17.30 in v teh čudnih časih hrepenim po tem dnevnem javljanju. Stvar je v tem, da jaz njega ne morem poklicati. Je poročen in v karanteni s svojo ženo in dvema otrokoma.

Že tako je bilo težko biti ljubica v "mirnih časih", s Covid-19 pa je najino razmerje dobilo popolnoma nove razsežnosti. 

Oba sva pisatelja. Spoznala sva se na literarnem festivalu lanskega junija. Stara sem 51, živim v Londonu, sem sveže ločena in imam hčerko na faksu. On je star 49 in živi blizu Manchestra.

Že od začetka sem vedela, da je poročen: sicer ni nosil prstana, a eden izmed najinih prvih pogovorov je potekal o družinskih počitnicah. Ne bi rekla, da je šlo za ljubezen na prvi pogled, a bil je zabaven in pameten. Ja, tudi na pogled privlačen, a še bolj me je privlačila njegova osebnost; izžareval je duhovito toplino.

Zavedajoč se in spoštujoč pravila (poročeni moški pri meni ne pridejo v poštev) sem se od njega poslovila in se usedla v avto. A dva dni kasneje sem vesela prebrala njegovo sporočilo na Facebooku. Duhovito dopisovanje se je preselilo na WhatsApp in nato, končno, na telefonske pogovore.

Kmalu sva se pogovarjala dvakrat dnevno, pogosto več ur – njegova žena je delala v pisarni nekega podjetja, on pa dela od doma – in želel se je še enkrat dobiti.

Nekajkrat sem ga zavrnila, a oba sva vedela, da se bo slej ko prej zgodilo.

Novembra sva imela strastno ponovno srečanje v Londonu. Ja, seksala sva – to je bilo prvič, da sem po koncu svojega zakona spala z nekom. Moja živčnost je kmalu izpuhtela in bilo je čudovito. Večino časa sva se pogovarjala in smejala.

O svoji ženi nikoli ne reče nič negativnega. Vztraja pri tem, da je "dobra oseba", ampak skupaj sta že od njunega 16. leta. Občutek ima, da ga ima za samoumevnega, prav tako več nista fizično intimna.

Vsakršna skrb, da me želi le zaradi seksa, je kmalu izginila.

Je privlačen in uspešen pisatelj; če bi si zaželel kratke afere, bi gotovo lahko našel kakšno v bližini svojega mesta. Zaradi prešuštva se ne počutim ravno odlično. To vsekakor ni pravično do druge ženske in sliši se, da je njegova žena resnično prijetna. Po drugi strani pa se ne počutim krive. Nikoli je nisem spoznala in on pravi, da je sama vztrajno zavračala njegovo idejo, da bi obiskala terapijo za pare.

Pozimi in zgodaj spomladi sva uživala v kar nekaj srečanjih, skupnih vikend pobegih, celo v štirih dneh v Franciji. Ko sva slišala, da se koronavirus bliža Veliki Britaniji, sva se še zadnjič odpravila na skupni izlet. Bilo je zelo intenzivno, zelo ljubeče.

Nekajkrat sva se že pogovarjala tudi o prihodnosti.

Ker je glavni skrbnik svojih najstniških otrok, mi je že od začetka povedal, da sta njegova prioriteta. Zato načrtujeva skupno življenje po tem, ko njegov mlajši otrok zapusti dom, to je nekje čez štiri leta.

Zaradi tega ga še bolj spoštujem in ljubim. Nikamor se mi ne mudi: sem zelo zaposlena z delom, prijatelji, svojo hčerko. Vem, da bodo nekateri ljudje zavijali z očmi, ampak on mi govori, da je njegovega zakona konec in temu sem se odločila verjeti.

Vsem kritikom sporočam: kaj bi vi naredili, če bi srečali partnerja svojih sanj, ki se muči v že zdavnaj propadlem zakonu?

Te dni se lahko slišiva le, ko gre ven tečt – in obstaja omejitev, kolikokrat lahko gre neka oseba tečt.

A ti dnevni pogovori so moja rešilna bilka. Ustavi se nekje, kjer je tišina, zadihan od teka. Po štirih tednih karantene mi je povedal, da se je njegovo razmerje z ženo še poslabšalo. (V tem ne uživam.) Ona je, kar je razumljivo, tesnobna in željna naklonjenosti. Otroka sta zaradi karantene klavstrofobična. On skrbi za vse: tako za hrano kot zabavo, a vse skupaj je postalo že utrujajoče.

Jaz ga zato zmeraj skušam nasmejati. Med nama je vsekakor manj intimnosti (konec koncev me kliče z ulice). Namesto tega si ljubezen izkazujeva skozi psihološko podporo in fantaziranje o najinem ponovnem snidenju.

Glede virusa: je zdrav moški v poznih 40-ih, a vseeno me skrbi. Če zboli, ne vem, kako bi za to izvedela. Ne poznam njegovega naslova; spoznala sem le enega njegovega prijatelja. Če bi se mu zgodilo najhujše, bi jaz bila ena tistih skrivnostnih žensk iz filmov, ki od daleč opazujejo grob za velikimi sončnimi očali in oblečene v črn plašč. (To se zgodi, ko oseba z ogromno domišljije pristane v karanteni.)

Najtežja stvar je občutek nemoči, ki pride skupaj s tem, da večina najine komunikacije poteka na en in edini način.

Če dam tesnobo na stran, sem že sicer neučakana oseba, ki nerada čaka. Danes, ko me je tik pred 18. uro vendarle poklical, je vsa razdraženost v hipu izpuhtela – delno zaradi olajšanja, delno iz sočutja.

Vprašanje je: ali si želim vse to preživljati? In kdo ve, kakšna bo situacija, ko bo vse spet po starem. Moja filozofija je takšna: če se nama ne obnese, bom zelo razočarana, a ne uničena. Moja korona afera me je naučila, da lahko po grozljivem koncu zakona ponovno ljubim – in sem ljubljena.

Vir: theguardian.com

Preberi še: "V karanteni varam svojega moža ... medtem ko je on doma" (resnična izpoved)

Priporočamo tudi: "Med koronavirusom sva se z možem udeležila digitalne orgije in doživela ..." (resnična zgodba)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri