Sen ena tistih "srečnic", ki ji je po prvi nosečnosti ostal trebuh poln strij. ♀️ Ki jih danes včasih bolj uspešno, včasih manj uspešno, a večinoma še vedno skrivam.
Dobila sem jih pa skoraj točno 4 leta nazaj. Nekaj dni čez rok je koža popokala, po celem trebuhu. Jokala sem tako, kot da bi ostala najmanj brez ene roke (a si predstavljate to, da me je ena taka stvar tako prizadela?! Okej tudi hormoni so dodali svoje). Pa ni, da sem strije dobila prvič. Imam jih povsod. ♀️ Še iz najstniških let. Na stegnih (na notranji strani), na zadnjici, prsih in od prve nosečnosti dalje tudi čez celoten spodnji del trebuha. Sem mazala pa ne pomaga prav dosti če nimaš prave genetike. Pri rosnih 24ih se ti zdi, da si zdaj, ko imaš trebuh poln strij, pač “škart” roba. Ker povsod vidimo in gledamo samo popolne noro fit in simetrično lepe ženske.
Strije sprejemam, tam so, a so zame še vedno zelo ne-estetske (rdeče, velike) zato če se le da jih skrijem (nosim pajkice z visokim pasom ali enodelne kopalke). Nikoli pa ne trpim na njihov račun. V smislu, da bi mi bilo vroče pa se ne bi želela sleči ker bi lahko kdo videl moje strije . Kar pa se tiče kilogramov, drugačne oblike telesa, se imam rada. Res. Še nikoli prej v življenju se nisem tako sprejemala kot se zdaj. A je to neka fora let, ali pač enostavno dejstvo, da je moje telo rodilo in nahranilo dva otroka. Dve človeški bitji. A ni to dovolj? A ni to najbolj pomembna stvar? Da sem živa in zdrava.
Drage moje, lepe smo. Neverjetne smo. Imejmo se rade. Pač ne moremo bit vse Victoria’s Secret models in lepota je vse prej kot samo zunanjost. ❤️