Naj se predstavim, sem Marušina koža in jo spremljam že 37 let. Najino popotovanje spremljajo vzponi in padci. Pogosto ne govoriva istega jezika, čeprav svoji lastnici vztrajno puščam signale. Na primer, zelo dobro razumem, ko je Maruša pod stresom, pred vsakim izpitom na faksu, ko se je do onemoglosti nervirala, sva bili obe pod stresom, kar se je odrazilo v najinem obveznem študijskem mozolju nekje desno pod brado. Na izpite sva vedno hodili z bolečim in rdečim tvorom, ki je zgledal zares obupno.
Ne marava sonca, Maruša pa obožuje plavanje,sploh v morju ali jezeru. Takrat naju sonce pogosto preseneti in naju ožge, kljub vsem kremam, ki jih Maruša vztrajno nanaša name, so njen vrat in ramena pogosto pordela. Potem se crkljava z losjoni in iščeva način, da se to ne bi ponovilo.
Zadnje čase naju rdečica občasno spremlja na predelu pod očmi, ob nosu. Prisegava na naravne zvarke in še iščeva pravo kombinacijo za najine občutljive predele.
Odkar je Maruša mami, sva se opremili z obvezno opremo - podočnjaki. Iščeva način kako se jim zoperstaviti in čakava, da mali odraste.
Ne marava mrčesa. Komarji nama pijejo kri dobesedno in nama povzrocajo preglavice podobno kot občasna urtikarija, ki ne razume, da si res ne želiva njene družbe.
Kljub vsem tegobam sva dobri prijateljici, ki ostajava skupaj v dobrem in slabem. Ob večerih mi Maruša nameni kratek ritual, kadar ni preutrujena, takrat zaspi kot polh in mi zjutraj, ko se zazre vame v ogledalu, nameni en od njenih prikupnih "oprosti" trenutkov.
Čaka naju še precej izzivov, prigod in upava lepih trenutkov. Midve bova ostali prijateljici ne glede na vse in se skupaj borili za Marušin svež izgled in dobro počutje.