Moja koža se celi počasi, ker nisem ravno zdrava. Ni mehka, pozna se, da so roke od čiščenja veliko v vodi, obraz je poln majhnih ogrcev, ki se jih nikakor ne morem znebiti in od hujšanja/rejenja imam strije. Ampak moja koža je moja in edina, ki jo imam, hvaležna sem ji, da se vsak dan po malem obnavlja in opravlja svojo funkcijo, tudi ko si želim, da je ne bi več, da bi samo izginila. Moja koža po tihem pripoveduje mojo zgodbo preteklosti in me drži skupaj, čeravno se počutim, kot da razpadam.