Sem ženska, partnerka in mamica. Moja koža se je v teh letih soočila z različnimi procesi. V poznih najstniških letih so mi obraz začele krasiti pegice. Le te so se vrnile vsako poletje in se čez zimo skrile. Na začetku me je to zelo motilo, potem pa mi je z vsakim letom postajalo bolj všeč. Čez poletje sem se tako počutila bolj igriva, iskriva. 😊 Skozi leta pa sem zaradi bolezni, uspela pridelati tudi brazgotine. Ena izmed njih je večja, nekaj pa jih je manjših in so hvala bogu manj vidne. Vendar pa so del mene in mojega življenja. In zdi se mi, da sem jih s pravilno nego naredila "ljubke". Sedaj so dodatki, ki me spominjajo na preteklo izkušnjo. Da je koža največji in res veličasten organ pa sem doživela v dveh nosečnostih. Ženske smo res čudežna bitja, sploh, če gledamo kako se nam spreminja telo v nosečnosti in kako se potem trudi priti nazaj v prvotno stanje. Ni vse popolno kot je bilo, je pa izraz tega kar sem sedaj. In to mi je všeč. Počutim se odlično in lepo in to tudi vsak dan slišim iz ust svojih otrok. ❤