Moja koža nosi in kaže mojo življenjsko zgodbo. Že kot otrok sem zbolela za kronično boleznijo. Se predno je moje telo uspelo stopiti v puberteto in se pravilno razviti, je bilo nafilano z vsemi možnimi zdravili, katera so porušila hormonsko ravnovesje. Hitra pridobitev teže, gromozanske strije po nogah in bokih, poraščenost povsod, edino po lasiscu ne, kjer bi si želela, izgled obraza, kot polna luna in noge otekle kot nosečnice v zadnjih tednih pred porodom. Skozi leta so se nabirale fizične brazgotine od zbadanj z iglami, do posegov, operacij. Nekaj jih je nastalo zaradi nasilja (medvrstniskega in od njihovih starsev, učiteljev), katerega povod je bil moj drugačen izgled in bolezen, nekaj pa jih je nastalo tudi zaradi moje psihične stiske. Kot otrok, sem se zaradi izgleda posledično zelo obremenjevala. Skrivala se za dolgimi hlacami in rokavi sredi najhujše vročine, bila sramežljiva, brez družbe in vsak dan jokala.
Težko rečem, da sem svoje telo v celoti sprejela in se z izgledom več ne obremenjujem. Imam dneve, ko sem ok in dneve, ko se še vedno počutim kot otrok, v katerega vsi bulijo, ga zmerjajo in se v ničemer, kar oblečem ne počutim ok. Vendar teh dni je vsak dan manj. Ne pustim, da bi mi notranji kritik ustavljal življenje, se bolj kot ga bolezen. Na svoje brazgotine gledam vsak dan bolj z občudovanjem in manj z obsojanjem. V njih vidim ves maraton, ki ga je moral in ga še mora moje telo teči. Občudujem ga, da kljub vsemu še vedno stoji in lahko določene stvari dela. Brazgotine niso več sramota, ampak so moj pokal in zmaga nad določenim bojem.
Vem, da se jih bo čez leta še dosti nabralo, vendar upam, da bodo te večinoma pozitivne. Take, ki so nastale zaradi poškodb na sanjskih potovanjih, ob druženju z domačimi in prijatelji, ob rojstvu in vzgoji otrok in ob početju stvari, ki me veselijo in polnijo dušo.