Življenje pred in po cunamiju: "Postaneš drug človek"

Vsi smo zadnji mesec slišali na tisoče različnih zgodb o cunamiju, srečnih in nesrečnih. Beseda, ob kateri Mateja, moja sogovornica, dobi solze v očeh, a ne zajoka, spregovori bolj potiho in spremeni glas. Obrazna mimika pove vse! Vidim, da trpi, da jo je strah, kaj bo, saj ji je cunami odnesel način življenja, a hkrati ve, da je največja srečnica, saj sta z njenim Damjanom ena redkih, ki sta se s tajske obale Khao Laka vrnila živa in zdrava! Po več kot desetih dneh, od ka terih še eno noč ni dobro spala, spet in spet podoživlja trenutek, ki ji je spremenil življenje.

Tajska – raj na svetu

Še nedolgo tega sem v angleškem Cosmopolitanu brala obširno reportažo o seks turizmu na Tajskem. Zanimivo je bilo to, da so v prispevku omenjali, da na dopust na rajski košček sveta prihajajo ženske same in si v množici mladih in postavnih Tajcev, ki tam delajo, izberejo moškega, zanj nekaj plačajo, in zadovoljstvo je obojestransko.

Zanimiv je bil tudi eden od načinov, kako ga izberejo. Moški so v posebnih barih v kratkih majicah in hlačkah, na njih imajo zaporedno številko in plešejo. Ženska si izbere moškega za ta večer tako, da pove njegovo številko in zanj plača. Seveda se mnoge ženske pridejo zabavat tudi v paru ali v skupini, in se takega turizma, ki je bil nekoč domena moških, ne gredo ali pa (še) ne upajo iti.

Turisti se na Tajskem počutijo svobodnejše – zato se tako radi vračajo v ta del Azije – ali pa tam ostanejo več časa. Tajska živi od turizma in iz leta v leto privablja več turistov, ki uživajo na morju, ob potapljanju, sprehajanju po peščenih plažah ...

Tam sta delo dobila tudi Mateja in Damjan Gutman, popotnika, ki sta zadnjih nekaj mesecev živela na obali Khao Laka. Oba sta potapljaška in- štruktorja in ker je bil na tem delu turizem zelo razvit, sta dobila skorajda sanjsko službo:

“Zjutraj sva vstala, v potapljaškem centru sva zajtrkovala, dobila spisek ljudi, ki gredo tisti dan z nama na potop. Odpeljala sva jih v pristanišče, od tam pa na čoln. Po uri in pol smo prispeli do Similanskih otokov. To je ena od desetih točk na svetu, kjer je najlepši podvodni svet. Tam smo prestopili na veliko ladjo, na plavajoči hotel. Na ladji je bil luksuzni servis – ko prideš iz vode, te čakajo tople brisače. Šestkrat na dan smo jedli, najboljšo hrano, kar si zaželiš. Bila sva kot kralja. Vse, kar sva morala narediti, je bilo, da sva skočila v vodo, jim pokazala podvodni svet, knjige z imeni rib in živali, ter se dogovorila za naslednji potop,” razlaga Mateja (28 let), ki se že 13 let potaplja.

Zanimalo me je, kje je spoznala štiri leta starejšega Damjana, ki prihaja s Koroške. “Z Damjanom se poznava že zelo dolgo, vse od takrat, ko sem se začela potapljati. Damjan je bil asistent mojemu inštruktorju in takrat se je začela najina ljubezen. Skupaj smo hodili na potapljanja, in čeprav sem bila stara šele 14 let, se je zgodnja ljubezen ohranila. Oba sva študirala v Ljubljani, poleg potapljanja pa naju je družila tudi skupna strast – potovanja.”

“Greva!”

S potapljanjem se profesionalno ukvarjata pet let– voditi sta začela tečaje v Sloveniji in na Hrvaškem. Pomagala sta drugim inštruktorjem, iz tega je sledila kariera. V prvi vrsti pa sta si želela potovati. Že prej sta zelo veliko potovala, a le štiri do pet tednov na leto, saj nista imela več dopusta. Srečevala sta popotnike z vsega sveta, ki so si vzeli čas od pol do enega leta.

“Bila sem jezna in rekla sem si, da to moram poizkusiti tudi sama! Pustila sva službi, prodala vse, kar sva imela, privarčevani denar pa dala na kup in odšla za eno leto na potovanje.” Tako kot sem ju jaz, ju vsakdo takoj vpraša, zakaj sta odšla, zakaj sta vse pustila za seboj.

“Gnala me je želja po drugačnem življenju. Pri nas ljudje živijo iz dneva v dan, bojujejo se za materialne dobrine, ki jim konec koncev ne pomenijo nič. Lahko se pokažejo pred sosedi z novim avtomobilom, njihova duša pa ostaja prazna in bo taka tudi ostala. Želja, da srečam prijazne ljudi, polne življenja in izkušenj, je bila močnejša. Iz drugačnega sveta , kot je naš , skromnejšega, če hočete. Ta svet je veliko bogatejši, kot pa naše okolje tu. Mislim, da je bila to velika preizkušnja v mojem življenju,” pripoveduje plavolasa sogovornica. Iz enega leta potovanja so nastala štiri.

Pri mističnem Kitajcu

Mateja in Damjan sta potovanje začela v Izraelu, od tam sta letela na Tajsko, nato pa v Malezijo. Na otoku Parhentian sta naletela na potapljaški center, v ka terem so iskali ljudi za delo in izbrali njiju. Kitajec Steffan, lastnik tega centra, je kasneje postal njun ‘malezijski oče’. Bila sta prva belca, ki sta lahko spala pod njegovo streho.

“Pazil je na naju, in če ni bilo dela, ni zaposloval novih ljudi, ampak je posel priskrbel nama. Zaupal nama je, tako da sva kasneje tudi vodila njegov center. Bil je dvakrat poročen, imel je veliko ljubic (Mateja se nasmehne op. p.), ki so se menjale iz tedna v teden. Imel je zelo svobodno življenje, kar pa je bilo za otok povsem normalno. Vsi tako živijo; moški, ki delajo na plaži, se družijo s turistkami, te gredo in pridejo nove ...

Res pa je, da je prva stvar, ki nama jo je povedal, ko sva prišla, naj se zanimava le za svoje stvari, druge pa pustiva pri miru. Pojma nisva imela, o čem govori. Sčasoma sva dojela, da je imel v mislih njihovo svobodno seksualno življenje. Bila sem srečna, da sva z Damjanom par.

Pri muslimanih se je čutilo, da na ženske gledajo zviška, še posebej, ker sem bila ženska inštruktorica. Za nasvet bodo vedno vprašali le moškega. Kitajci pa niso delali razlik. Spoštovali so naju, najine goste pa lepo sprejeli. Zdaj naju bodo obiskali tudi v Sloveniji.”

Mateja se z nasmeškom na ustih spominja mistične zgodbe, kako ju je Steffan sprejel v družino. Damjan je praznoval 30. rojstni dan in nanj so po vabili kar trideset žensk! “Ko je nastopil obred, nisva vedela, kaj se dogaja, ker je najin oče postal drug človek, z istim vi dezom, a drugo mimiko, glasom in obnašanjem. Ustrašila sem se te spremembe. Piti smo morali poseben napitek, okajeni smo bili z dimom, in tako sva bila sprejeta v družino.”

Kasneje sta ugotovila, da ima Steffan nadnaravno moč sprejemanja različnih duš. To je pokazal tudi njunim staršem, ko so bili na obisku, in takrat je tudi povedal, da ju čuva in da je njun drugi oče v Maleziji. Njuni starši verjamejo, da sta preživela cunami prav zaradi njega.

“Domačini so verni, a drugače kot mi. Verjamejo v reinkarnacijo in v to, da so duše z nami. Mi nimamo časa, da bi razmišljali o tem, ali pa tega preprosto nočemo verjeti. Verjamejo v branje z dlani, v številke. Obredi so se ponavljali, včasih smo se morali zahvaliti dušam, včasih so napovedale, da ne smemo pod vodo, drugič spet, da ne smemo nič vzeti iz vode. Dokler tega ne vidiš v živo, ne moreš verjeti, da je to res, a ko enkrat doživiš te krče, prehajanje duš, veš, da je res,” še pove Mateja, ki ima na tri sezone dela pri Steffanu lepe spomine.

Prilagajanje

Pri Steffanu sta se 24. septembra 2004 tudi poročila. Seveda pod vodo, s 33 svati (vsi pod vodo op. p.), med njimi tudi iz Slovenije. Na fotografijah, ki jih gledava z Matejo, so vsi zelo srečni, najbolj pa mi je všeč skupinska fotografija, na kateri so vsi pražnje oblečeni in bosi. Naj povem, da je bil ta otoček dobesedno odrezan od civilizacije.

“Na začetku sem zelo pogrešala kruh, nato pa ne več. Ni bilo elektrike, ponoči so delali generatorji. Ni bilo toaletnega papirja, jogurta, mleka. Imeli smo riž, zelenjavo in ribe v vseh možnih zaporedjih ... Televizije nisva pogrešala, le časopise, te pa so prinesli s seboj turisti. Enkrat na mesec sva šla v večje mesto, takrat sva si privoščila sproščen nakupovalni dan. Javila sva se domov, napisala kakšno pismo ali poslala kakšen paket, obiskala prijatelje v Singapurju.

Način življenja je popolnoma drugačen od našega, morda lahko primerjamo le naše življenje in življenje v njihovih mestih. Tam je podobno. Ljudje delajo od jutra do večera, nimajo časa zase, dopusta imajo bolj malo, gredo le na bližnje morje. Je pa življenje tam veliko enostavnejše, tudi zaradi vremenskih pogojev. Nihče ne kuha doma; hrana na ulici je poceni, zato s tem nihče ne izgublja časa. Bloki so opremljeni z bazenom in s teniškim igriščem. Vsakdo ima v hiši služkinjo, ponavadi iz Indonezije. Ta čisti, tako da se nihče ne ukvarja z vsakdanjimi stvarmi, kot to delamo pri nas. Ne hodijo v velika nakupovalna središča, ne vozijo velikanskih vozičkov, temu se izognejo.”

Za Steffana sta delala tri sezone po sedem mesecev. Inštruirala in vodila sta turiste. Zaslužila sta dovolj denarja za naslednjo pot. Obiskala sta Filipine, preživela 4 mesece v Indiji, šla na treking okrog Anapurn v Nepalu in stala na 5.500 metrih, šla na sever Tajske ... “Vzela sva si čas za potovanje z zelo nizkim proračunom. Z domačini sva jedla na ulici, se z njimi vozila na strehah avtobusov, v vsem sva jih posnemala. Potem sva se vrnila v Malezijo, delala od 6 do 7 mesecev in spet potovala. Vmes sva za božič enkrat prišla tudi domov.”

Khao Laka ni več

Kot že rečeno, sta Mateja in Damjan zadnjih nekaj mesecev preživela na tajski obali Khao Lak. “Ostala bi še kakšni dve leti. Tu je bil masovni, prestižni turizem. Sami bogataši, tako da sva živela le od napitnin. Sem so prihajale cele družine, od otrok do starih staršev. Ljudje so se resnično razvajali: od masaž do spaja, kopeli z orhidejami ...

To niso bili veliki hoteli, ampak prestižni bungalovi. Vse je bilo v bambusu, orientalskem stilu, vsepovsod so cvetele orhideje. Plaže so imele ‘linije’, prva je bila seveda najdražja ... Slovencev tu nisva srečala. Vidim, da slovenske agencije tega dela tajske obale ne prodajajo, nemške revije pa so polne Khao Laka. Ta ima 20.000 prenočišč in za božične praznike ni bilo mogoče najti niti enega prostega mesta. Večina turistov je bila Švedov, Nemcev, Angležev, Kanadčanov. Ogromno moških je tu tudi živelo, saj so se preselili, potem ko so se poročili s Tajko.”

Težava je to, pravi Mateja, da so bili bungalovi večinoma na obali, in ko je voda začela odtekati, so ljudje iz radovednosti odšli na obalo in opazovali (ter se z otroki sprehajali,) kaj se dogaja z morjem. Potem je prišel grozni petnajstmetrski val in jih ubil. Zalil jih je s hitrostjo od 500 do 600 kilometrov na uro, porušil je vse do dveh kilometrov od obale. Izjema je bil kamp s sloni, ki je bil le pet minut stran od njune hiše – vsi sloni so se rešili. Potrgali so verige in zbežali. Tudi vse druge živali so se rešile!

Mateja in Damjan sta imela kilometre od morja najeto hiško. Cena ni bila več visoka, imela pa sta tudi motor. Delala sta različno, tako da se nista videla po tri ali štiri dneve, in sta si puščala sporočila

.

“Zdaj sva šla prvič delat skupaj na ladjo. Čisto po naključju. Morala bi biti prosta, ker sem delala zadnje štiri dni – in po potapljaških pravilih to pomeni ostati en dan na kopnem. A ker so bili prazniki in je bilo vse polno, sem šla.”

Tako kot ponavadi, so tudi to jutro krenili do devetih otočkov Similan. “Na ladji nas je bilo 25. Ura je bila pol desetih dopoldan, in pojma nismo imeli, kaj se dogaja.

Val je prišel iz Sumatre in ko smo dobili obvestilo, smo takoj z največjo hitrostjo pluli ven, proti Andamanskim otokom, na odprto morje, in tako smo se rešili. Ko smo ljudi poskušali pomiriti, sva po telefonu dobila sporočilo od doma: ali sta živa, javita se, kaj se je zgodilo. Takrat je bila še možnost pošiljanja SMS-ov. Takoj sem odgovorila, da sva živa. Nato se je telefonski sistem sesul, tako da mojega vprašanja, kaj se je v resnici zgodilo, nisva več mogla poslati. Od nas še vedno nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, le kapitan je živčno ponavljal, da Kao Lakha ni več. Turistom tega nisem mogla povedati, sploh pa tudi sama nisem verjela, da je to možno.”

Preživela!

“Midva sva bila tako redka med vsemi! Ko to doživiš, res ne veš, komu bi se zahvalil, kdo naju je rešil. Hudo je, da sva izgubila vse, kar sva imela, za kar sva delala in živela, izgubila sva najin način življenja. Hudo je, da sva prišla nazaj in morava začeti na novo. Ampak vseeno, v tem trenutku šteje le življenje.”

Umrl je Matejin študent z Aljaske, mama njene švedske študentke, mnogi potapljači, ki sta jih poznala in so bili takrat pod morjem ... A vsi tisti, ki so doživeli cunami, so bili vsaj potolčeni. “Letališče na Pukhetu se je spremenilo v bolnišnico, vsi so čakali na prevezovanje. Zaradi premalo medicinske oskrbe se je širil neznosen smrad. Predstavljajte si rane, vročino pri 33 stopinjah in 90- odstotni vlažnosti.”

Ko sta čakala na letalo, sta darovala kri, štiri dni sta skupaj s Tajko, ki je poročena s Slovencem in ju je opazila na tajski televiziji, na kateri sta nastopila kot srečen par, pomagala pakirati humanitarno pomoč. “Na Tajsko se bova gotovo še vrnila, v prvi vrsti bova obiskala ljudi, ki so nama pomagali po cunamiju. Grozno je, a že samo to, da sva ostala živa, da sva imela to srečo, za to se je vredno vrniti. To se zgodi. Domačini pravijo, da je povratna doba tako hudega cunamija 700 let. Lahko se ponovi jutri, a ga potem ne bo več 1.400 let.”

Življenje po cunamiju

Kaj bosta zdaj? To je zanju najhujše vprašanje. Prva stvar je, da si uredita dokumente. V Sloveniji njune poroke ne priznavajo, urediti si morata delovni status, razmišljata tudi o tem, da bi napisala knjigo. Pripravljata se na predavanja.

“Čisto drugače začneš gledati na življenje. Nesreča prihaja za mano, ponoči sanjam, da prihaja val, da ga vidim, in si govorim: “Saj je tako prepozno, nato se razbije in ga ni več. Nobena materialna stvar me ne more osre čiti, kot ta misel, da sem živa. Da sem videla svoje starše, prijatelje, da sem se vrnila. Postaneš drug človek!”

Lidija Petek

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja