Zehanje je nekaj, kar počnemo praktično nezavedno. No, razen takrat, kadar želimo jasno sporočiti, da se na smrt dolgočasimo. A šalo na stran: zakaj v resnici zehamo, in to predvsem takrat, ko smo zaspani ali utrujeni? Splošno velja prepričanje, da je zehanje posledica pomanjkanja kisika v možganih. Pa vendar ta hip najbolj podprta znanstvena študija trdi, da se na tak način možgani v resnici ohlajajo. Ti se namreč takrat, ko smo utrujeni, nekoliko pregrejejo.
Ne spreglejte:
Kaj znanost pravi o zehanju?
Obstaja sicer več hipotez, a ena izmed bolj znanih je t. i. "brain cooling hypothesis" oziroma hlajenje možganov. Ta pravi, da zehanje lahko pomaga uravnavati temperaturo možganov, in sicer tako, da se z globokim vdihom, raztegom čeljusti in posledično povečanjem pretoka krvi možgani rahlo "ohladijo". Slednje pa naj bi izboljšalo budnost in delovanje.
Ena najbolj citiranih študij, ki to hipotezo potrjuje, je bila leta 2007 objavljena v Evolutionary Psychology. Ta je pokazala, da se zehanje pri podganah in ljudeh pogosteje pojavi, ko se možganska temperatura dviguje in manj, ko je okolje zelo hladno ali zelo toplo, kar bi naj po besedah avtorjev pomenilo, da zehanje deluje kot "termostat" za možgane.
Kljub nadaljnjim raziskavam, ki so sledile, pa hipoteza ni 100 % dokazana. Zehanje je tako po mnenju znanstvenikov večfunkcijsko, in sicer gre za bodisi regulacijo budnosti bodisi socialno funkcijo (tj. "nalezljivo zehanje") ali pa, kot že rečeno, termoregulacijo.
