Na prvi pogled imajo vse. Lepo hišo, uspešno kariero, ljubečega partnerja in družinsko življenje, kakršnega bi jim marsikdo zavidal. Potem pa se začnejo pojavljati razpoke: nenavadno vedenje, zamolčane podrobnosti, skrivnosti iz preteklosti. In kmalu postane jasno, da za popolno podobo družinske sreče tiči nekaj precej bolj temačnega.
Prav na takšni zgodbi temelji tudi Verity, filmska priredba istoimenskega romana Colleen Hoover, ki je v kinematografe prišla v začetku oktobra. V psihološkem trilerju z Anne Hathaway, Dakoto Johnson in Joshom Hartnettom v glavnih vlogah mlada pisateljica prispe na posestvo slavne avtorice, da bi dokončala njeno knjižno serijo. Toda med bivanjem odkrije pretresljive zapise, zaradi katerih začne dvomiti o vsem, kar je mislila, da ve o družini, ki jo je sprejela pod svojo streho.
Morda vas zanima tudi:
- Mokri sedeži in strta srca: kontroverzen film Viharni vrh kot ljubezenska zgodba za generacijo Z
- Če ste oboževali Heated Rivalry, boste z novo serijo Off Campus popolnoma zasvojeni
Podoben recept za napetost uporablja tudi Hišna pomočnica, filmska priredba uspešnice Freide McFadden s Sydney Sweeney in Amando Seyfried v glavnih vlogah, ki je v začetku letošnjega leta navduševala gledalce po vsem svetu, tudi pri nas.
Mlada ženska se zaposli kot gospodinjska pomočnica pri premožni družini, katere razkošno življenje se sprva zdi skoraj pravljično. Toda kmalu začne odkrivati, da v družini še zdaleč ni vse, kot se zdi. Film gledalca ves čas sili v ugibanje, kdo govori resnico, kdo manipulira in komu sploh lahko zaupamo.
Oba filma gradita napetost na isti srhljivi ideji: nevarnost se ne skriva nekje zunaj, temveč v prostoru, ki bi moral biti najvarnejši: doma.
Ko popoln mož postane najhujša nočna mora
Podobno fascinacijo že leta vzbujajo tudi dokumentarci o resničnih zločinih (žanr 'true crime'). Eden najbolj pretresljivih primerov je zgodba Chrisa Wattsa, ki je leta 2018 umoril svojo nosečo ženo Shanann in njuni dve majhni hčerki.
Družina je na družbenih omrežjih delovala srečna, njeno življenje pa povsem običajno. Shannan je družinske trenutke tudi pogosto snemala in objavljala. Prav kontrast med javno podobo in grozljivo resničnostjo je eden od razlogov, zakaj je primer pritegnil toliko pozornosti. Netflix mu je leta 2020 posvetil dokumentarec American Murder: The Family Next Door, sestavljen iz družinskih posnetkov, sporočil, objav na družbenih omrežjih in policijskega gradiva.
Ob tem se je skoraj nemogoče izogniti tudi zgodbi Francozinje Gisèle Pelicot, ki je leta 2024 pretresla svet. Njen mož Dominique, s katerim je preživela približno pol stoletja, jo je skoraj desetletje skrivaj omamljal in spolno zlorabljal, k zlorabam pa vabil tudi druge moške. Gisèle o dogajanju ni vedela ničesar.
Človek, ki mu je zaupala, ga imela rada in s katerim si je ustvarila družino, je bil tisti, ki je sistematično organiziral nasilje nad njo. Decembra 2024 je bil Dominique Pelicot obsojen na 20 let zapora, sodišče pa je za krive spoznalo tudi preostalih 50 obtožencev.
Seveda je med izmišljenim psihološkim trilerjem in resničnimi primeri nasilja bistvena razlika. Toda vsi ti primeri nas soočijo s podobnim neprijetnim vprašanjem: kako dobro sploh poznamo človeka, s katerim si delimo življenje? In zakaj se tako težko odtrgamo od zgodb, ki nam pokažejo, kako varljiva je lahko podoba popolne družine?
Psihologi imajo zanimivo razlago
Raziskava, prvič objavljena oktobra 2025 v strokovni reviji British Journal of Psychology, je preučevala psihološke razloge za priljubljenost vsebin o resničnih zločinih. Raziskovalci so v vzorcih, ki so obsegali od 307 do 571 sodelujočih, ugotovili, da so ženske tovrstne vsebine spremljale pogosteje kot moški.
Med razlogi za zanimanje so poleg radovednosti in vznemirjenja prepoznali tudi tako imenovano obrambno čuječnost. Gre za motiv, povezan z zanimanjem za nevarne situacije, morebitne grožnje in načine, kako bi jih lahko prepoznali. To pomeni, da zanimanje za resnične zločine ni nujno samo želja po vznemirjenju, pač pa je pri nekaterih ljudeh lahko povezano tudi s potrebo po razumevanju nevarnosti. Kot bi ob gledanju poskušali ugotoviti, katere opozorilne znake so drugi spregledali in kako bi se sami odzvali v podobnih okoliščinah.
To seveda ne pomeni, da nas spremljanje takšnih zgodb dejansko naredi varnejše. Raziskava tega ne dokazuje, prav tako pa njenih ugotovitev ne moremo neposredno prenesti na vse ljubiteljice psiholoških trilerjev. Vseeno ponuja zanimiv pogled na to, zakaj nas lahko posebej pritegnejo zgodbe o nevarnosti, ki prihaja iz povsem običajnega okolja. Takšne zgodbe namreč zamajejo prepričanje, da bi nevarnega človeka zagotovo prepoznali, in nas opominjajo, da zunanja podoba odnosa ne pove nujno veliko o tem, kaj se dogaja za zaprtimi vrati.
Hkrati pa imajo psihološki trilerji eno pomembno prednost pred resničnostjo: omogočajo nam, da se s strahom soočimo z varne razdalje. Lahko ugibamo, komu zaupati, iščemo namige in predvidevamo razplet, ne da bi bili sami v nevarnosti.
Morda je prav zato motiv popolnega zakona, za katerim se skriva nekaj grozljivega, tako privlačen. V psihološkem trilerju nam avtor na koncu praviloma razkrije, kdo je lagal, kdo je manipuliral in kaj se je v resnici dogajalo. V življenju pa takšnega razpleta žal pogosto ni ...
