Po nenadni smrti dveh glavnih protagonistk korejske pop glasbe se zdi, da se za fantazijsko preobleko neverjetno priljubljenega žanra skriva moderna oblika suženjstva, v kateri so umetniki le nemočne marionete.
Minulega oktobra je splet preplavila skrušena podoba pevke Goo Hare.
Z izpovedjo je zamajala temelje korejskega kulturnega fenomena. Med Goojinim neposrednim prenosom v živo je množica bolščeče opazovala izraz grenkobe na dekličinem obrazu, zabuhlem od krokodiljih solz, ki jih je brez občutka ponižanja točila pred množico – vse za ceno razkrinkanja krvave resnice.
Sulli, nekdanja članica globalno uspešne dekliške zasedbe f(x), je poosebljala njeno sorodno dušo, edino uteho v neizprosni industriji. Njeno obešeno telo brez znakov življenja in brez kakršnegakoli spremnega poslovilnega pisma je dan poprej odkril Sullijin menedžer. Moč sočutja se je zrcalila v komentarjih tisočerih posameznikov. "Od tega trenutka dalje bom živela mnogo bolj premišljeno," je Goo hitela zatrjevati.
Le mesec dni kasneje, novembra 2019, je črno kroniko vnovič pretresla nepričakovana vest. Nihče ni slutil, da se bo za zavesten odhod s sveta odločila tudi ona. Po škandalu spolne zlorabe in smrti 28-letnice, je Korejsko predsedniško palačo doletela peticija s preko 200 tisoč podpisi, ki so zahtevali kazni za distribucijo in snemanje spolnih aktov brez privolitve.
Južna Koreja v časovnem razponu zadnjih petdesetih let beleži tehnološko revolucijo. Blagovne znamke, kot je Samsung, so se vtihotapile v človekov vsakdan in postale njegov neizbežni člen, porast kulturnih dejavnosti pa si s takšnim tempom morebiti celo obeta zastreti ameriško zabavno industrijo. Svet doživlja hallyu – gre za kitajski izraz, ki v dobesednem prevodu pomeni ''korejski val'' in se nanaša na fenomenalno rast korejske popularne kulture – od glasbe, spletnih iger, kulinarike in televizijskih nadaljevank (dve nadaljevanki so pred časom snemali celo pri nas in s tem privabili veliko število korejskih turistov, ki so se navdušili nad Slovenijo).
Izraz korejska pop kultura, v okrajšavi K-pop, pa pod svojim okriljem združuje barvito paleto glasbenih skupin in zvrsti; od repa in popa do tradicionalne južnokorejske glasbe. Poanta K-popa je sledeča: medtem ko se preostali glasbeni žanri ponašajo z močjo vzbujanja melanholije in nasploh globljih občutij, K-pop venomer poskrbi, da se ob njem počutiš prešerne volje.
Besedila v korejščini, enem izmed najtežjih jezikov (in s hkrati najenostavnejšo pisavo na svetu; hangul), nalezljiv ritem in poplesavajoče melodije, zaradi katerih se le s težavo odlepimo od miselnih tokov in bo že držalo kot pribito, da si tega pravzaprav niti ne želimo. Prenašalci sporočila so senzacije medmrežja in predvsem mojstri performansa na tisočerih obratih.
So vse, kar orisuje in od posameznika zahteva zabavna industrija. Milo rečeno, precej impresivno za še vedno novopečen žanr, ki je nastal kot produkt interesov moderne dobe.
Spočel se je leta 2012 z elektronskim hitom Gangnam style avtorja Psy-ja, ki je z 3,5 milijard ogledov na YouTubu porušil vse rekorde tistega časa. Danes K-pop simbolizira multimiljarderski mehanizem.
Če pod drobnogled postavimo fantovsko zasedbo BTS, ta hip največji izvozni korejski glasbeni material, razvozlamo, da gre za kanal, skozi katerega v blagajno Južne Koreje priteka 3,6 milijard ameriških dolarjev. Vsako leto. In to samo z udejstvovanjem na domači zelenici.
Gledano na svetovni ravni, je razprodaja koncertov, na katere se zgrne objestna količina ljudi in katerih težo lahko vzdržijo le največji stadioni, povsem rutinska. Ko so BTS-ovci v sklopu lanskoletne svetovne turneje v zadnji minuti dodali še en postanek v New Yorku, so se vstopnice prodale za med v prej kot v 20 minutah.
Člani zasedbe so izven odrskega podesta redni gostje jutranjih oddaj, večernih pogovornih šovov in rdečih preprog onkraj Atlantika. K-popov misijonarski podvig se ponaša z verskimi razsežnostmi. Propagiranje spoliranega ugleda leži na plečih mladih umetnikov z osrednjim poslanstvom: ljudem prodati sanje.
Zgodovina zanikanj in prekrivanj resnic
Kar je prepovedano početi, pa je javnosti metati kosti za glodanje; kakršnekoli informacije o zametkih toksičnih, manipulativnih in nasploh nečloveških pogojev in okoliščin kolesja, v katerem so izvajalci prisiljeni delovati. In to brezhibno. "K-pop se ponaša z zgodovino zanikanj in prekrivanj resnic," pojasnjuje John Lie, profesor sociologije na kalifornijski Univerzi Berkley in avtor knjižne uspešnice K-Pop: Popular Music, Cultural Amnesia, and Economic Innovation in South Korea. "Izkoriščanje je glavna rana dotične industrije."
Želja, da bi na plan pricurljale vse interno prekrite grozote, je misija nemogoče. Za glamurozno masko se skriva dobičkonosna industrija, ukleščena v pesti agentov. "Kar je pri K-popu izkoriščevalskega je to, da so glasbeni ustvarjalci njihovi zaposleni," razloži Lie. Mogočne korejske korporacije nadzirajo prav vsak javni, kot tudi zasebni korak svojih podanikov.
Zvezdniki so do višjih instanc zavezani s pogodbami oziroma uradnimi preprekami pred kakršnimkoli javnim pranjem umazanega perila. Temu v dokaz so tudi pričanja mnogih novinarjev, ki so v preteklosti želeli vzpostaviti stik z relevantnimi akterji in bili kot po tekočem traku arogantno zavrnjeni.
"Mnogo umetnikov ima zavezane jezike, saj v nasprotnem primeru postanejo tarča groženj. Živijo z do kosti zažrtim strahom, da bodo zaradi izneverjenosti odrezani iz industrije," Cosmopolitanu pojasni nekdanja pripadnica dekliške zasedbe, Grazy Grace. "Pomembno je spregovoriti pošteno. Brez dlake na jeziku. V opomin ostalim, da ne storijo enake napake, kot sem jo jaz."
Meka lepotne kirurgije
V primerjavi s splošno prakso rekrutiranja nadarjenih, ko mora biti posameznik malodane rojen pod srečno zvezdo v želji, da se ujame v radij pozornosti producentov, do sveta K-popa vodi samo en kanal: biti od majhnih nog vključen in do zadnjega atoma predan tudi do deset let trajajočim programom posebnih urjenj. Prirejajo jih tamkajšnji produkcijski giganti in to z enim samim ciljem: doseči masovno produkcijo in pod žaromete eksportirati izključno najboljše.
Treniranci zapadejo v cikel že v zgodnjem otroštvu, nekateri celo že pri rosnih enajstih letih. Bivajo v miniaturnih, klavstrofobičnih sobah posebnih domov, v katerih ni milosti za posameznike z željo po osebnem prostoru. Grace, denimo, si je prostor delila še z osmimi slave željnimi dekleti.
Spale so na ozkih pogradih, nekatere celo na mrzlih tleh. Ne le stran od prijateljev, temveč izolirane celo od družinskih članov – praksa, ki se jo poslužujejo zlasti v Seoulski podružnici.
Delovni dan traja 12 ur ali več, dokler posamezniki do popolnosti ne izpilijo besedil, koreografij in podležejo izčrpanosti. Napake so nedopustne. Njihovo trud je zastonjkarski oziroma povrnjen v obliki plesnivih in zaudarjajočih sob, tiranije, včasih celo v obliki popravljene čeljusti in nosu, dviga obrvi in vek. Nekatere agencije si pridržujejo pravico zahtevati plastične popravke še pred prvo avdicijo.
V primeru mnenja, da je oblika njihovega obraza preveč ovalna, so se posamezniki primorani poslužiti nepredstavljivo bolečega procesa, tekom katerega kirurgi polomijo čeljustne kosti in jih oblikujejo v obliko črke V.
Namen? Približati se podobi risanih junakov anime. Postopek rezultira v silno podobnost tisočerih deklet z majhnimi obrazi, velikimi očmi, majhnimi nosovi, špičastimi bradami in širokimi ličnicami. Vplivni členi pač delujejo po načelu 'železo je treba kovati, dokler je vroče'.
"Moje sanje so bile postati pevka," se svojih skromnih prvih korakov spominja Grace, ki se je skozi bodeč špartanski režim prebila z neustavljivo željo po članstvu v dekliški glasbeni skupini.
"Do trenutka, ko je postalo kristalno jasno, kako škodoželjni so ti prijemi mojemu mentalnemu zdravju. Razvila se je nespečnost, šest mesecev mi ni uspelo konkretneje zatisniti očesa. Občutki tesnobe so pridobivali na intenziteti, pa čeprav takrat niti v sanjah nisem vedela, kaj pomeni doživljati tesnobni napad.
Deliti doživljanja s podjetjem bi bil nož v hrbet z vidika podobe, ki bi ga priznanje razvilo o meni. Nisem želela izpasti kot šibak člen v verigi, pripravljen, da ga odvržejo na odpad."
Odvajala, prepoved ljubimkanja in elitna prostitucija
Psihološki kolaps je terjal svoj davek. Nedoseganje standardov in kontinuirani zlomi glasu so izzvali verbalno in psihično nasilje s strani nadrejenih. Dekletom, kot je Grace, v času šolanja med drugim ni dovoljeno pridobiti niti deset gramov; leta 2018 je Momo, pevka v zasedbi Twice, na družabnih omrežjih objavila absurdni dietni režim, ki ji je dnevno dovoljeval zaužiti zgolj kocko ledu, dokler ni dosegla njim idealnega indeksa telesne mase. Mnogo deklet pred rutinskimi tehtanji celo zaužije medicinska odvajalna sredstva.
Eden izmed vzvodov izvajanja popolne oblasti je tudi kontrola nad medsebojno interakcijo trenirancev, ki živijo v popolni prepovedi stikov s posamezniki nasprotnega spola. Romantična razmerja nemalokrat rezultirajo v prekinitve pogodb – celo K-pop idoli (strokovni termin za tiste, ki jim ranam brezkompromisne poti navkljub uspe zasijati) še v jahanju slave mnogo let živijo v prepovedi zmenkarij in so celo za poroko v upokojitvi primorani prositi za dovoljenje.
Pravilo velja zlasti za dekleta, katerih podoba mora dajati vtis nedolžnosti, zlasti iz strahu pred morebitnimi nosečnostmi, zaradi katerih bi lahko posledično ovrgle svoje sanje o udejstvovanju v industriji. Pred nekaj leti je pevka Minami Minegishi iz zasedbe AKB48 precej podobno kakor Britney Spears leta 2007 doživela živčni zlom, si obrila glavo in na splet objavila opravičilo menedžmentu zaradi kršenja pravila.
Bila je namreč zasačena med preživljanjem noči pri predstavniku moškega spola. Grace se spominja, kako sta se v strahu pred razkrinkanjem s simpatijo nekoč izmuznila skozi okno in na zmenek z vlakom odpotovala v dve uri oddaljeno mestece.
Mladi utonejo v brezizhoden položaj. Primorani so podpisati pogodbo, ki ob morebitnem prostovoljnem izhodu iz sistema zapoveduje klavzulo vrnitve vseh dobrin, investiranih v njih za čas sodelovanja.
Znesek sicer pri različnih organizacijah variira, vendar vseeno dosega več deset tisoč ameriških dolarjev. Kazni so že za najmanjše prekrškarje hude – od prepovedi nastopanj, odvzema delov pesmi, mobilnih telefonov tudi do enega leta in nenapovedano pregledovanje mobilnih pogovorov.
Ob tem opazno večji teror doživljajo predstavnice nežnejšega spola. Že z vidika stroge korejske hierarhije, katere zametki se kažejo celo v jezikovni slovnici; korejščina ne pozna spolov, vendar uporablja razliko med ženskim in moškim govorom.
Zaradi nižje pozicije na družbeni lestvici v izrazito patriarhalni družbi uporabljajo ženske ponižnejši govor in se že namesto s svojim imenom pogosto predstavljajo kot matere ali žene nekoga.
To, da so intimna razmerja prepovedana na papirju, menedžerjem ne predstavlja nikakršne ovire, da moškim z veliko finančnimi sredstvi pod palcem ne bi ponujali svojih nebogljenih varovank. Nekoč je želel premožni poslovnež z Graceinimi menedžerji izpeljati kupčijo, ki bi mu dekle dovoljevala odpeljati na večerjo in jo izkoristiti za spolne užitke – v zameno za 30 tisoč dolarjev.
Dogovor je sicer splaval po vodi in zanj je Grace izvedela s strani mentorice šele leto dni kasneje. "Ne izključujem, da se je to za mojim hrbtom dogajalo ves čas," pretresljivo pove.
Vsa dekleta v industriji nimajo te sreče. Mnoga so prisiljena v prostitucijo – aretacije, obtožbe zvodništva in življenje za zapahi glavnih akterjev se na naslovnih straneh tabloidov znajdejo večkrat letno.
"Posamezniki, ki vzdržijo pritisk, so pravi bojevniki. Tekom urjenja namreč izgubiš stik z realnostjo," pripoveduje Grace. Nad dogajanjem v bivalnih sobah preko nadzornih kamer bdi menedžerski odbor, prav tako so oni tisti, ki dirigirajo pojavljanje zvezdnic na družbenih omrežjih.
Njihove objave pa morajo brez izjeme predhodno romati v predogled. Grace je po treh letih preživljanja neplačane diktature zbrala pogum in svoj nekdanji karierni sen pustila v preteklosti.
Problematika je plod posmeha
Srečnežem z osvojenim nazivom 'idola' se le v redkih primerih nasmehne sreča. Zgodbe pogosto postanejo še veliko bolj pogubne in razblinjajo bleščečo iluzijo slave in prestiža. Zvezdniki si brez počenega groša ne morejo privoščiti niti nakupa vstopnic za svoje bližnje v zadnji vrsti stadiona.
Ob tem bi bilo krivično zanemariti omembo Lee Lang, priznane umetnice, ki je leta 2017 na korejskih glasbenih nagradah osvojila titulo najboljše folklorne pesmi tistega leta. Zahvalni govor je namenila avkciji trofeje, z denarjem katere bi poravnala stroške najemnine.
Njen mesečni zaslužek je v tistem obdobju znašal sramotnih 300 evrov. Dvorano je sprva ironično zajel huronski smeh, šele nato smrtna tišina, dokler se je ni nekdo v publiki usmilil in nagrado odkupil za 422 ameriških dolarjev.
"K-pop ustvarjalci niti pod razno ne uživajo v bogastvu," pove strokovnjak Lie.
Njihovi plenilski zastopniki jih ne postavijo na piedestal umetnikov, temveč jih zlorabljajo kot sredstvo za doseganje denarja. Čeprav je zaslužkarstvo na račun pop zvezdnikov že precej zlajnana pripovedka (le spomnimo se Loua Pearlmana, zloglasnega izkoriščevalskega menedžerja Backstreet Boysov), ta dosega novo raven v kulturi K-popa.
"Podjetja želijo maksimirati profite v najkrajšem možnem času," pove poznavalec korejskega fenomena Hye Jin Lee, profesor komunikologije na univerzi Južne Kalifornije. "Tudi življenjska doba karier idolov je hudomušno kratka," doda za nameček. Le peščica jih trideseti rojstni dan doseže v soju luči.
Če torej seštejemo vse seštevance – pohlepnost, izsiljevanja, zlorabe telesa in duha – je kristalno jasno, da sta smrtna izida zvezdnic Hare in Sulli ne samo žalostni tragediji vendar obupan klic na pomoč.
Mnogi K-popovci dosežejo dno mentalnega stanja in urgentno potrebujejo strokovno pomoč, vendar v z imidžem obsedeni industriji in državi, kjer je o duševnem zdravju že samo spregovoriti tabu, ni zaman pričakovati, da pomoči niso deležni.
Kim Jong – Hyun, denimo, nekdanji pevec zasedbe SHINee, si je leta 2017 vzel življenje in za seboj pustil poslovilno pismo, ki je nakazovalo na pritiske, ki so pripomogli k razvoju v njegovih očeh neozdravljive depresije.
Pobeg iz krempljev industrije
Na zvezdnike poleg naštetega preti še en naravni sovražnik – poslušalci. K-popovci v paketu s pristaši dobijo še goreče nasprotnike. Gre za t.i. samooklicane anti-oboževalce. Ti so skladno z interesi pripravljeni celo ubijati – namerno prekinjajo koncerte z izklopi elektrike, ustvarjajo peticije, s katero pozivajo k samomoru idolov, zastrupljajo njihove pijače in jim na dom pošiljajo šopke rož, ki onkraj celine simbolizirajo tragično smrt.
Z razlogom vse več perspektivnih vzhajajočih umetnikov strugo svoje karierne poti na lastno pest pričenja graditi na družabnih omrežjih, kar jim omogoča, da z velikim korakom prestopijo sistem in izdajajo glasbo v sklopu lastnih pravil. "Nastopili so časi, ko je lažje biti popolnoma neodvisen," svetlo prihodnost orisuje Grace, ki ji je v zadnjih treh letih uspelo zgraditi bazo oboževalcev na Youtubu. Danes se lahko pohvali s preko 200 tisoč naročniki.
"Opažam porast ljudi, ki zapuščajo svoje agencije in si karierni razcvet želijo krojiti na lastno pest. Mnogo umetnikov je pričelo prepoznavati bistvo duševnega zdravja, odkrito govorijo o uživanju antidepresivov in spletne platforme uporabljajo kot metodo za ozaveščanje."
Z vse večjim številom umetnikov, dovzetnih za prepoznavanje težav, podjetja sorazmerno pričenjajo spoznavati, da je delovati v dobrobit svojih varovancev krvavega pomena. Drastične spremembe se ne bodo zgodile čez noč, vendar se bodo. Vzpodbuden pokazatelj: člani zasedbe BTS so ob koncu leta dobili možnost podaljšanih počitnic – prvič v šestih letih neprekinjenega delovanja.
Po Predlogi Marie Sherman In V Sodelovanju Z Kristen Yoonsoo Kim
Priredila Neja Drozg,
Fotografije: Ina Jang, Profimedia, Young/Profimedia
