TA resnična zgodba RAZKRIVA grozljivo skrivnost, ki jo poznajo samo AMIŠI

Novinarka je leto dni preiskovala to nenavadno skupnost in odkrila kulturo incesta, posilstva in zlorabe. Zgodba je nastala v sodelovanju Cosmopolitana in Type Invsetigations, nagrajenega neprofitnega novinarskega združenja, ki sodeluje z neodvisnimi poročevalci o tematikah spolne problematike, kriminalnega sodstva in človekovih pravic.

Gatlinburg, USA - October 25, 2012three young amish women talking outdoors in the Great Smoky Mountains National Park near Gatlinburg in Tennessee. (foto: Moreiso/Getty Images) Moreiso/Getty Images
21. 2. 2020

Spomnim se leta 2011, ko sem med pohajkovanjem po New Yorku obiskala tudi majhno podeželsko skupnost amišev, ki so znani zlasti po preprostem načinu življenja, oblačenja in zavračanju moderne tehnologije v vsakdanjem življenju. Pričakali so nas s konji in majhnimi črnimi kočijami, v katerih so nas pripeljali do lično pospravljene družinske hiše z veliko zelenico in skednjem.

Pripravili so nam pojedino iz doma pridelanih živil, po kateri smo še dolgo oblizovali prste, in nas prijazno sprejeli medse. Razkazali so nam svojo mlekarno in pojasnili, kako v stranišču prižgati oljno svetilko, saj živijo brez elektrike. Umirjeno podeželsko življenje potomcev nizozemskih priseljencev me je pomirjalo, dokler nisem izvedela njihove velike in strašljive skrivnosti.

Spomini se ji vračajo po delih.

Škripanje postelje pozno ponoči, ko se je eden od njenih bratov vtihotapil v njeno sobo in jo povlekel na rob vzmetnice. Njeno spodnje perilo je bilo potegnjeno na stran, ko je njegovo telo lebdelo nad njenim in se je z enim stopalom še vedno opiral tal.

Raztrgana obleka in zvite ščipalke na njenem predpasniku, ko jo je drugi brat zgrabil ob ograji prašičev, potem ko sta jih ob mraku nahranila. Včasih se ji je uspelo izmuzniti in steči v hišo, a pravi, da so bili bratje večji in močnejši od nje. Po navadi so dobili, kar so si želeli.

Kot otrok je bila Anna* dobro zaščitena pred vplivi zunanjega sveta. Nikoli ji ni bilo dovoljeno gledati televizije ali poslušati pop glasbe, tudi vozniškega dovoljenja ni smela dobiti. Namesto tega je obiskovala amiško šolo, ki je imela zgolj eno sobo, in se s konjem in vozom vozila v cerkev. Živela je skromno in disciplinirano božje življenje.

Pri devetih letih jo je posilil eden izmed njenih starejših bratov. Pri dvanajstih jo je zlorabil njen oče Abner*, kiropraktik, ki je na svoji delovni mizi v njeno vagino vstavil svoje prste in rekel, da bo obrnil njeno maternico, da bi ji zagotovil boljšo plodnost. Pri štirinajstih so jo posilili še trije drugi bratje in jo večkrat tedensko napadli v kokošnjaku ali v lastni spalnici.

Ko so prenehali, se je skotalila na stran, osramočena in zmedena. Sestre, ki so si z njo delile sobo (in celo posteljo) se niso nikoli zbudile, če pa so se, nikoli niso ničesar rekle. Nekatere so pozneje povedale, da so bile tudi same posiljene.

Annin mali svet se je vrtel okoli pokornosti pravilom – ostati tiho je bilo eno izmed teh. “Nisem poznala ljubezni ali podpore,” pove. “Ni se mi zdelo, da lahko komurkoli to povem.” In ni.

Tiho je ostala tudi, ko je pri njenih dvanajstih letih na vrata potrkala policija, da bi njenega očeta izprašala glede domnevne zlorabe svojih hčera. In tudi na dan, dve leti pozneje, ko so Abnerja obsodili na pet let pogojne kazni.

Pa tudi na dan, ko je imela 14 let in jo je v shrambi brat posilil ob umivalniku. Val krvi ji je po nogah stekel na tla in vse to je počistila, medtem ko je on odkorakal stran.

Svoje spodnje hlače je previdno položila v korito z mrzlo vodo in se vrnila k svojim opravilom. Pozneje je s pomočjo prijateljice spoznala, da je med posilstvom verjetno doživela splav.

Šele zdaj se je Anna odločila spregovoriti in razkriti temo pod idealizirano površino svojega otroštva.

V zadnjem letu sem intervjuvala več kot 30 amišev, poleg njih pa tudi nekaj pravnikov, sodnikov, odvetnikov, učenjakov in prostovoljcev. Spoznala sem, da je spolna zloraba v amiški družbi ne tako skrivna skrivnost, ki jo predajajo iz generacije v generacijo.

Žrtve so mi povedale zgodbe o neprimernih dotikih, božanju, izpostavljenosti genitalijam, digitalni penetraciji, prisilnem oralnem seksu in posilstvu, ki so ga zagrešili družinski člani, sosedi in voditelji cerkve.

Amiši, ki jih je okoli 342 tisoč, se razprostirajo po Severni Ameriki, po podeželskih območjih zveznih držav Pensilvanija, Ohio, Indiana, Kentucky, New York, Michigan in Wisconsin.

Zaradi visoke rodnosti – in ker le malokdo zapusti to anabaptistično vejo protestantske krščanske verske skupnosti – so ena izmed najhitreje rastočih religijskih skupnosti v Ameriki. Brez enega osrednjega voditelja živijo v lokalnih cerkvenih skupnostih, ki jih sestavlja od 20 do 40 družin. Zgodbe, ki sem jih slišala, pa niso tipične zgolj za eno območje.

Med raziskovanjem sem v sedmih zveznih državah v dveh desetletjih identificirala 52 uradnih primerov spolne zlorabe amiških otrok. Na žalost ta številka niti približno ne odraža dejanskega stanja.

Čisto vsaka žrtev, s katero sem govorila (predvsem ženske, a tudi moški), mi je povedala, da jih je pritisk družine in cerkve prepričal, da svoje izkušnje ne prijavijo in ne iščejo pomoči. Anna pravi, da je vedela, da bi se iz nje v nasprotnem primeru norčevali in jo krivili. Nekatere žrtve pravijo, da so jim grozili in jih ustrahovali z izobčenjem.

Njihove zgodbe pričajo o široko razširjenem, decentraliziranem prikrivanju spolne zlorabe otrok.

“Rečejo nam, da ni krščansko prijaviti,” razloži Esther*, amišinja, ki pravi, da sta jo njen brat in sosedov fant zlorabljala že pri devetih letih. “Tako zakoreninjeno je v sistem, da nekatere žrtve samo gredo v cerkev in stvar prenašajo.”

Kljub temu so skupaj z gibanjem #MeToo, ki je pretreslo popularno kulturo, tudi ženske iz amiške skupnosti sprožile lastno žensko gibanje. “Veliko počasneje poteka in ni tako opazno,” pravi Linda Crockett, ustanoviteljica in direktorica organizacije Safe Communities, ki si prizadeva za preprečevanje spolnega nasilja nad mladimi.

“V zadnjih desetih letih sem opazila porast amiških žensk, ki so spregovorile. Slišijo, da obstajajo tudi druge ženske, ki se jim je pripetilo kaj podobnega – ne na Facebooku in Twitterju, ampak iz pripovedovanj. Te skupnosti imajo namreč zelo močno komunikacijo. Pogum in moč črpajo druga od druge,” razloži Esther.

“Včasih me pokličejo. Veliko amišev ima številko mojega mobilnika, zato jo uporabijo. Moški pokličejo namesto žensk,” pravi sodnik Craig Stedman, nekdanji okrožni tožilec okrožja Lancaster County v Pensilvaniji, kjer domuje skoraj 40.000 amišev. (Čeprav amiši nimajo telefonov, uporabljajo javne govorilnice ali si izposodijo telefon od svojih ‘običajnih’ sosedov.)

Nekatere žrtve, kot je tudi Anna, so že davno zapustile cerkev in tradicionalni način življenja, drugi, vključujoč Esther, so še vedno v krogu in ven pošiljajo alarm, ki naj bi ga včasih zadržale zase. “Želijo govoriti,” razloži Linda Crockett, “zato kličejo tiste zunaj.”

Ni enega samega razloga za krizo spolnega nadlegovanja med amiši. Obstaja cel kup dejavnikov: patriarhalen in izoliran življenjski slog, kjer žrtve nimajo veliko stika s policijo ali podporniki, ki bi jim lahko pomagali; izobraževalni sistem, ki se konča v osmem razredu in otrok ne uči o spolnosti in njihovih telesih; kultura prelaganja krivde na žrtev; slab dostop do tehnologije, ki dovoljuje komunikacijo ali širšo družbeno zavest; religija, ki pred kaznijo in prevzgojo privilegira odpuščanje in kesanje.

Vodstvo amišev je prav tako zadržano do organov kazenskega pregona in stvari raje rešuje samo znotraj svoje skupnosti.

Ko je bila majhna, se je Anna vedno zbudila že pred zoro in pomolzla krave. Nosila je pleteno čepico in dolgo obleko, njeni čevlji in nogavice so bili pusto črni, kot so zahtevala pravila njene cerkve. “Če nisi delal trdo, kot si le mogel, so te imeli za lenuha,” pravi.

Nikoli ni uporabila stikala za luč ali šla v trgovino kupit obleke. Doma do prvega razreda ni govorila angleško, znala je le ameriško nizozemščino. Z nikomer ni spregovorila o spolnem nasilju, razen enkrat s sestrično in svojim očetom, ko jo je naravnost vprašal, ali se je bratje dotikajo. (Ko je vprašal naslednjič, se je zlagala, saj se je bala, da bo spet premlatil brate, kot je to običajno počel.)

Kar se je dogajalo v njihovi hiši, pa ni bila popolna skrivnost, pravijo nekateri Annini bližnji sorodniki. Eden od njih je cerkvi prijavil Abnerja, ki je zdaj že pokojen.

Anna se spomni, da so se sovaščani njenemu očetu šest tednov izogibali, kar je pogosta oblika discipline, pri kateri se obtoženi izloči in se mu prepove jesti pri skupni mizi. Po tem obredu grešnik prizna svoje napake in se spove, družba pa se prosi, da mu grehe odpusti in nanje pozabi. Anna se spominja, da se je po šestih tednih vse spet postavilo na običajne tire.

Ko se je malo pozneje na njihovih vratih pojavila policija, ki jo je najverjetneje poklical nekdo izmed neamiških sosedov, je Abner trdil, da je zadevo že uredil s svojo cerkvijo. Tako je namreč zapisano v detektivskem poročilu policije. Utišal je tudi svoje hčere. “Ničesar ne recita,” se njegovih besed spominjata Anna in njena sorodnica.

Glede na policijsko poročilo so se vladni organi vrnili še enkrat in ga spraševali zelo podrobna vprašanja o spolnih odnosih z njegovimi otroki. Abner je priznal seks z dvema hčerama in dodal, da se je ljubil z vsako vsaj trikrat, a ju pri tem ni poškodoval. Anna, ki je od sestrične slišala, da je oče zlorabljal tudi njeni sestri, jima ni upala spregovoriti v bran.

Sorodnik družine se spominja, da je Annina mama socialnim delavcem povedala, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da mož ne bi šel v zapor.

Delovalo je. Zrnast posnetek z videokasete iz leta 2001 prikazuje Abnerja s klobukom med spuščenima rokama, kako stoji nasproti sodnika, medtem ko njegov odvetnik govori, da priznava krivdo spolne zlorabe prve stopnje za voljo nižje kazni, ne pa tudi incesta, saj si družina ne želi, da bi bil zaprt. Namesto petih ali več let kazni so Abnerju prisodili pogojno kazen.

Anna pravi, da jo je oče zlorabljal še pet nadaljnjih let. Ko sem kontaktirala njene brate, sta dva potrdila, da se je Abner dotikal Anne, eden je celo priznal, da se je sam 'igral' z njo, ko so bili mladi, a je ni posilil. Drugi je posilstvo zanikal, tretji brat pa se ni odzval na moje vprašanje.

Nekatere žrtve niso zgolj utišane, trpijo hujše gorje. Lizzie Hershberger je imela 14 let, ko je začela delati kot služabnica za 27-letnega amiša Chrissa Stutzmana in njegovo ženo. Skrbela je za njune štiri otroke in očetu pomagala v skednju. Neke noči, ko sta pomolzla krave, jo je potisnil ob zid in jo poljubil. Nato jo je potisnil na vreče s krmo.

Ker je bila v Minnesoti huda zima, je Lizzie pod obleko nosila hlače, ki jih je Stutzman odstranil, medtem ko se je ona zaman borila, da bi mu ušla. “Sprosti se,” ji je zašepetal v uho, ko jo je posilil. (Ta beseda je še danes sprožilo zanjo.)

Ni vedela, zakaj je med nogami čutila kri in bolečino. Njeni starši z njo niso govorili o seksu ali menstruaciji. Ko je pri desetih letih menstruacijo dobila Anna, se spominja, da je v spodnje hlače nabasala toaletni papir in sestro vprašala, ali ve, kaj se ji dogaja.

“Amiške ženske ne poznajo niti imen delov telesa,” potrdi Stedman. “Opisati spolni napad brez spolne izobrazbe je še toliko težje.”

Ko je Lizzijin napadalec končno le splezal z nje, se je tresla. “Počutila sem se zlomljeno, izkoriščeno in umazano,” pove. “Takoj sem začela kriviti sebe. Spraševala sem se, zakaj skednja nisem zapustila nekaj minut prej,” se spominja. Stutzman je po zapisih sodišča in vnosih v njenem dnevniku Lizzie v petih mesecih posilil še 25-krat.

Posilil jo je na seniku, v svoji hiši in na sedežu svojega voza. Enkrat je na poti iz cerkve, kočijo zapeljal s ceste in jo posilil tudi v gozdu. Dvakrat sta dejanje zasačili dve moški priči, a ni dekletu nihče pomagal. Namesto tega je Stutzman sam, ker je verjetno mislil, da so ga sprevideli, priznal.

Tako kot Abner je bil šest tednov izločen iz skupnosti in tudi njega ni nihče prijavil k zunanjim odgovornim organom, saj ga je cerkev že disciplinirala in mu oprostila. Zato pa je bila Lizzie deležna obsojajočih pogledov skupnosti, saj so zadevo smatrali za prostovoljno razmerje.

Norčevali so se iz nje in se ji posmehovali, pljuvali so nanjo in jo klicali z vzdevki, kot sta kurba in vlačuga. “Niso me vprašali, kako se počutim, ali želeli slišati moje zgodbe,” se spominja. Namesto tega so med seboj širili govorice, da ima dekle mentalne težave.

V amiških skupnostih se pogosto zgodi, da so žrtve označene za enako krive kot njihovi posiljevalci – imajo jih za prostovoljne udeležence v prešuštvu, četudi so zgolj otroci. Od njih se pričakuje, da prevzamejo del krivde in da zlorabo po cerkveni oprostitvi odpustijo tudi same. Če jim to ne uspe, so težava one.

V redkih primerih, ko primer vseeno konča na sodišču, amiši goreče zagovarjajo nasilneže, ki se na poziv sodišča odzovejo skupaj s skoraj vso cerkveno skupnostjo, poročajo žrtve in viri iz pravnega sistema.

To lahko še dodatno poveča travmo žrtev in strah pred tem, da bi o spolnem nasilju spregovorile. “Imeli smo že primere, ko se je 50 amišev zbralo, da bi pričali v korist obtoženca, in niti ena oseba, ki bi zagovarjala žrtev,” pravi Stedman.

V primeru iz leta 2010 so mlada dekleta prisilili, da svojemu očetu in bratu za zlorabo oprostijo. Ena od njih je sodišču napisala pismo, v katerem je sama priznala zmoto (“Pozdravljeni, gospod. Sem Melvinova sestra. Prosim, bodite usmiljeni. Melvin se je v zadnjem letu zelo spremenil, da bi ga oprostili kaznivega dejanja, ki ga je storil.

Želim si, da bi bila naša družina lahko še naprej skupaj.”), se spominja nekdanji predsednik sodišča Dennis Reinaker, ki je bdel nad več kot 30 primeri spolnega nasilja med amiši v okrožju Lancaster County. V prej omenjenem primeru so bile žrtve pri obravnavi pripravljene sodelovati le, če njihova storilca ne bosta šla v zapor. Tovrstno vedenje je obtoženca najverjetneje rešilo pred zelo verjetno 25- do 30-letno zaporno kaznijo, pravi Reinaker.

Stvari so za Lizzie postale še bolj čudne. Spominja se, kako ji je mati povedala, da jo bodo odpeljali v kiropraktično kliniko v sosednjo Južno Dakoto, kjer se je vkrcala na avtobus, poln amišev, in se odpeljala v skoraj 500 kilometrov oddaljeno ustanovo, kjer so jo ves teden podrobno opazovali. Dnevno je prejemala močno masažo mišic, da bi tako predelala svoje čustvene težave. Tako so ji rekli.

Lizzie pa ni edini primer amiške žrtve, ki so jo odpeljali v domnevno ustanovo za duševno zdravje amišev in mennonitov (podobne, a manj stroge skupnosti), ki ponuja zdravljenje s pomočjo Biblije in v številnih primerih nima državne licence za delovanje.

Pred nekaj leti so v podobno ustanovo na zdravljenje poslali Esther, ker naj bi želela pomoč poiskati pri neki drugi ženski, ki so jo prav tako zlorabljali. Ko se je uprla, so ji predstavniki cerkve zagrozili, da jo bodo nepreklicno izobčili.

Nihče ji ni povedal, zakaj je tam. Prisilili so jo, da podpiše dokumente, ki bi osebju klinike dovolili direktno komunikacijo z ministri iz njene skupnosti (po nekem času se je vdala in podpisala).

“Že prvi večer so mi želeli predpisati zdravila,” se spominja. Odklonila je, saj je vedela, da se veliko ljudi iz takšnih ustanov domov vrne zadrogiranih in nesposobnih za normalno življenje. “So kot zombiji,” pravi Esther, ki pozna 30 primerov žrtev posilstva med amiši, ki so jih poslali v podobne ustanove (med drugim svoje sestre).

Čez nekaj časa so ji povedali, da bo zavračanje uspavalnih tablet samo podaljšalo njeno bivanje pri njih. Ko je vprašala po stranskih učinkih, so ji rekli, da ni pomembno, saj mora zdravila vseeno vzeti. In jih je. Izkazalo se je, da tablete niso niti slučajno namenjene spanju. Sodeč po njeni zdravstveni kartoteki, so ji predpisali olanzapin, antipsihotično zdravilo, ki zdravi mentalne bolezni, kot je shizofrenija.

Vsako jutro in vsak večer se je skupaj s preostalimi amiši v ustanovi postavila v vrsto za svoj odmerek zdravil. “Majhen lonček smo morali napolniti z vodo in izmenično stopiti na piedestal,” se grozljive izkušnje spominja Esther.

Začela je megleno videti in halucinirati. Želela je pobegniti, a je vedela, da bi jo zaradi oporekanja ministrom lahko vrgli iz cerkve. Zdravilo je prejemala dva tedna med svojim pettedenskim zdravljenjem.

Na njeni odpustnici je pisalo, da bi se morala bolj podrejati in da bi morala svoje nezdrave misli o ministrih in drugih zdraviti s pozitivnimi mislimi.

Danes pravi, da amiški voditelji ‘karanteno’ uporabljajo za to, da utišajo ženske, ki so nagnjene k temu, da bi resnico povedale javnosti. “Ko žrtev spregovori, jih odpeljejo v oddaljeno bolnišnico in omamijo, da utihnejo,” razloži Esther.

Na srečo se skupaj z vse več ženskami, ki vseeno spregovorijo, krepi tudi ekosistem, ki je zgrajen za pomoč žrtvam spolnega nasilja med amiši. Pred dvema letoma je Lizzie, ki je že davno zapustila konservativno skupnost, skupaj z bivšo amišinjo Deno Schrock ustanovila skupino za zlorabljene ženske Voices of Hope. Na enem izmed druženj je spoznala Anno in od takrat dalje sta dobri prijateljici.

Številni najdejo uteho v podcastu The Plain People’s Podcast, oddaji, ki od leta 2018 deli zgodbe o spolnih zlorabah med amiši in mennoniti. Jasper Hoffman, nekdanja mennonitinja in sovoditeljica podcasta, pravi, da prejema na stotine sporočil ljudi, ki želijo deliti svojo zgodbo ali iščejo pomoč, da zlorabo prijavijo.

Še posebej v Pensilvaniji se trudijo reformirati amiško kulturo. V okrožju Lancaster County se posebna enota, v kateri deluje Stedman skupaj s policijo, odvetniki in agencijami za socialno delo, nekajkrat letno sestane z voditelji skupnosti in poskuša zgraditi zaupanje in odpreti komunikacijo z njimi.

Pomembno je vedeti, da se pogovorov na strani amišev ne vključuje niti ena ženska.

Nekateri amiši so sprožili tudi lastne iniciative. V številnih zveznih državah se komiteji za konservativno krizno intervencijo z lokalnimi oblastmi povezujejo, da bi prijavili in kazensko preganjali storilce spolnega nasilja. Član amiške skupnosti Amos Stoltzfoos mi je povedal, da se je mnogo stvari spremenilo in jih prisililo, da se zlorabe upoštevajo in ne pometejo pod preprogo, kot so to delali nekoč.

(V Pensilvaniji so leta 2014 kot posledico visokoprofilne zlorabe otrok Jerryja Sanduskyja implementirali strožja in obvezna pravila glede prijave zlorab.) Stolzfoos pravi tudi, da amiši niso več zainteresirani za skrivanje pred zunanjim svetom in se prilagajajo ter prepoznavajo dejstvo, da se morajo spremeniti in izobraziti tako starše kot otroke.

Pravi, da poskušajo razumeti tudi dolgoročno travmo, ki onemogoča hitro odpuščanje žrtev: “Naši skupnosti je res mar … Potrebujemo samo nekaj časa.”

Poleti leta 2018 je Lizzie svojo pravico poiskala tako, da je svoja posilstva prijavila policiji, kar prej ni verjela, da lahko stori. Na njeno presenečenje so Stutzmana, ki je do takrat že postal diakon v cerkvi, obsodili. Pričal je za krivega tretje stopnje posilstva, na njegovem zaslišanju pa je bila dvorana polna njegovih podpornikov.

A je tokrat imela svoje podpornike ob sebi tudi Lizzie, med drugim Anno, ki se je peljala dve uri, da bi jo lahko podprla. Stutzmana so na koncu obsodili na 45 dni zapora in 10 let pogojne kazni glede na zakonik iz leta 1988, ki je bil napisan leto dni pred posilstvom.

Anna ima danes 32 let in je mati petim otrokom. Leta 2013 sta z možem zapustila amiško cerkveno skupnost. Trenutno se osredotoča na duševno zdravljenje, in ne na prijavo kršitev. Še vedno je v stiku s svojimi brati in pravi, da se ji je eden že mnogokrat opravičil.

Ve, da je slišati čudno, a jih včasih tudi obišče. Svojo travmo skupaj z možem rešuje v terapiji za pare, želi pa si tudi svojega lastnega krščanskega terapevta. Precej prepričana je, da ne bo nikoli zares zaupala nobenemu moškemu priti blizu svojih otrok. Veliko jeze je treba predelati. Včasih je jezo kopičila in dovolila, da je nenadzorovano izbruhnila. Zdaj pa se počuti dobro, da lahko vse spusti na plan.

Po Predlogi Sarah Mcclure Prevedla In Priredila Anamarija Lukovac,

Fotografije: Shutterstock, Mark Wilson/Getty Images, Moreiso/Getty Images, Kenwiedemann/Getty Images

Za Strokovno Pomoč Pri Pripravi Članka Se Zahvaljujemo Daryi Marchenkovi In Han

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri