"Mislila sem, da sem našla idealno stanovanje – ampak potem je moja najemodajalka začela …" (izpoved Ljubljančanke)

V rubriki Polona, na pomoč! podiramo tabuje in odgovarjamo na vprašanja, ki si jih morda ne upate zastaviti niti najboljšim prijateljicam ...

19. 5. 2026
"Mislila sem, da sem našla idealno stanovanje – ampak potem je moja najemodajalka začela …" (izpoved Ljubljančanke) (foto: Unsplash/AI/Cosmopolitan/fotomontaža)
Unsplash/AI/Cosmopolitan/fotomontaža

Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.



Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.

V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.

Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.

Najemniške težave nimajo ne konca ne kraja. S pretirano zaščitniško najemodajalko se sooča tudi mlada ženska, ki se je obrnila na Polono ...

Draga Polona,

stara sem 30 let in sem pred pol leta, ko sva šla s partnerjem narazen, začela najemati svoje stanovanje v Ljubljani. Stanovanje je lepo, lokacija super, najemnina pa glede na današnje razmere kar ugodna, zato imam občutek, da sem ves čas tiho, čeprav me stvari vedno bolj motijo.

Moja najemodajalka je gospa, stara okoli 70 let, ki mi je ob vselitvi rekla:
 "Tako sem vesela, da imam notri nekoga normalnega." Na začetku se mi je zdela prijazna. Potem pa so se začele dogajati vedno bolj moteče stvari. Najprej mi je občasno pisala, ali lahko pride "na hitro pogledat rože", ki jih je ob vselitvi pustila na mojem balkonu – in obe sva se s tem strinjali, samo da sem jaz razumela, da se hoče teh rož pač znebiti, ne pa da jih bo zdaj hodila gledat. Potem je začela komentirati, da preveč uporabljam klimo. Potem, da se iz stanovanja včasih voha hrana po hodniku. Zadnjič mi je celo napisala, da naj pri tuširanju bolj pazim na vlago v kopalnici, ker "se takoj vidi, če človek ne odpira dovolj oken". 

Najhujše pa je, da ima še vedno rezervni ključ. In ja, vem, da ga imajo skoraj vsi najemodajalci, ampak zadnjič sem prišla iz službe in imela občutek, da je nekdo bil v stanovanju. Blazina na kavču je bila drugače obrnjena, rože zalite, na mizi pa listek:
 "Sem samo preverila radiator :)". Skoraj me je kap. Ko sem ji rekla, da bi rada, da me prej obvesti, če bo prišla, je bila užaljena. Rekla je:
 "Joj, pa saj nisem tuj človek, to je vendar moje stanovanje."

Tukaj mi potem vedno zmanjka argumentov. Ker po eni strani je stanovanje res njeno. Po drugi strani pa jaz tam živim. Za to ne plačujem spet tako malo denarja in nočem imeti občutka, da v stanovanju ne morem normalno zadihati. Zdaj se celo bojim k sebi povabiti prijatelje ali kaj preurediti, ker imam občutek, da me nekdo ves čas malo nadzoruje.

Pretiravam ali je to res čudno?

Najemnica 

Draga najemnica,

ne pretiravaš, vsekakor je zelo čudno. To je zelo klasičen slovenski fenomen:
 ljudje na papirju sicer oddajo stanovanje, emocionalno pa ga nikoli zares ne oddajo. Tvoja najemodajalka očitno še vedno misli, da si nekakšna "gostja v njenem domu", ne pa odrasla ženska, ki tam dejansko živi.

Res je to njeno stanovanje, ampak trenutno je tvoj dom. Ko nekdo odda stanovanje, ne odda samo zidov.
 Odda tudi zasebnost prostora. In marsikateri najemodajalec tega emocionalno ne prenese najbolje, ampak potem oddajanje morda ni zanj. Listki po stanovanju niso prisrčni, temveč kar malo srhljivi. To ni več samo nadzor, ampak se res trudi, da bi ti vzbujala občutek, da nikoli nisi zares sama.

In človek brez občutka zasebnosti zelo hitro začne živeti v napetosti:
 kaj je videla
, kaj si misli, sem pustila kuhinjo dovolj pospravljeno, ob kaj se bo zataknila tokrat? To ni normalen občutek doma. Moram ti pa povedati še nekaj zelo direktnega: dokler boš igrala pridno najemnico, se ne bo nič spremenilo. Ljudje, ki ne znajo postavljati meja, pogosto končajo z ljudmi, ki jih z veseljem prestopajo.

Zato zamenjaj ključavnico, če lahko
, jasno povej, da vstop brez dogovora ni okej
 in se nehaj počutiti krivo, ker želiš osnovno zasebnost. To ni luksuz, temveč minimum. Zapomni si: če ob plačevanju najemnine dobiš še občutek, da živiš pod nadzorom, potem nisi najemnica, ampak odrasla ženska v dragem internatu.

Polona

"Stanovanje sem oddala mlademu paru, vendar onadva notri ..." (izpoved Slovenke)