"Kako je bilo danes v šoli?"
"V redu."
"Kaj ste počeli?"
"Nič posebnega."
"Se je zgodilo kaj zanimivega?"
"Ne."
In pogovor je končan. Če imate šoloobveznega otroka, vam je takšen dialog verjetno precej dobro znan. Starši bi seveda radi vedeli, kaj se dogaja v otrokovem svetu: kaj ga je tisti dan nasmejalo, s kom je preživel odmor, ali ga je kaj razjezilo, kaj mu je bilo pri pouku všeč in ali ga je morda kdo prizadel.
Toda otrokov skopi odgovor še ne pomeni nujno, da se z vami noče pogovarjati. Morda ga k pogovoru samo vabite ob napačnem času – ali pa mu postavljate vprašanja, na katera je presenetljivo težko odgovoriti.
Po šestih ali osmih urah poslušanja, učenja, upoštevanja navodil, druženja z vrstniki in obvladovanja najrazličnejših čustev otrok morda preprosto potrebuje nekaj časa zase. Namesto da iz njega poskušate izvleči informacije, lahko poskusite ustvariti okoliščine, v katerih bo pogovor stekel sam od sebe. Pri tem lahko pomaga pet preprostih sprememb.
Morda vas zanima tudi:
- 5 stvari, s katerimi po 30. letu ni več pametno odlašati (lahko se vam maščuje)
- To je razlog, da se vam zdi, da vaš dom po vrnitvi z dopusta diši popolnoma drugače
1. Ne začnite z vprašanji takoj, ko sede v avto
Za marsikaterega otroka pot iz šole ni čas za pogovor, ampak čas, ko se po napornem dnevu končno nekoliko sprosti. Predstavljajte si, da ste ves dan preživeli na sestankih, poslušali navodila, se pogovarjali s sodelavci in reševali najrazličnejše težave, nato pa vas nekdo v trenutku, ko stopite skozi vrata, prosi za podrobno poročilo o zadnjih osmih urah. Verjetno tudi sami ne bi bili najbolj zgovorni.
Namesto običajnega "Kako je bilo v šoli?" zato otroku najprej pustite nekaj prostora. Ponudite mu prigrizek ali pijačo, v avtu prižgite glasbo ali pa mu preprosto dovolite, da nekaj časa molči. Otrok, ki vam med vožnjo domov ne pove niti besede, vam bo morda uro pozneje med večerjo sam od sebe začel pripovedovati smešno zgodbo iz razreda.
2. Namesto "Kako je bilo?" postavite eno nezahtevno, konkretno vprašanje
Vprašanje "Kako je bilo danes?" se odraslim zdi zelo preprosto, za otroka pa je lahko pravzaprav precej zahtevno. Pomisliti mora na celoten šolski dan, med vsemi dogodki izbrati tistega, ki se mu zdi dovolj pomemben, ga oblikovati v zgodbo in vam jo povedati. Veliko lažje je odgovoriti: "V redu."
Zato poskusite z bolj konkretnimi vprašanji: "S kom si danes sedel pri kosilu?", "Kaj je bilo najbolj zabavno med odmorom?" ali "Te je danes kaj presenetilo?" Takšno vprašanje otroku ponudi izhodišče. Ko začne pripovedovati o enem dogodku, se pogosto spontano spomni še drugega – in pogovor steče brez dodatnega zasliševanja.
3. Za pogovor ga ni treba posesti za mizo
Nekateri otroci so veliko bolj zgovorni, kadar se med pogovorom ukvarjajo še z nečim drugim. Mlajši vam bodo morda največ povedali med risanjem, igranjem, malico ali takrat, ko vam pomagajo pripravljati večerjo. Starejši otroci in najstniki pa se lahko lažje odprejo med vožnjo ali sprehodom kot takrat, ko sedite nasproti njih in rečete: "No, zdaj mi pa povej, kaj se je zgodilo."
Neposreden pogovor iz oči v oči lahko namreč hitro dobi občutek zasliševanja, zlasti če otrok opazi, da spremljate vsak njegov izraz in čakate na odgovor. Zato ne podcenjujte najbolj običajnih skupnih trenutkov. Pot iz šole, sprehod, nakupovanje, pripravljanje sendvičev ali večerni ritual pred spanjem so lahko prav trenutki, ko vam bo otrok povedal največ.
4. Najprej mu povejte nekaj o svojem dnevu
Če želite, da otrok z vami deli svoje izkušnje, mu pokažite, da pogovor deluje v obe smeri. Namesto da ga takoj začnete spraševati, mu najprej povejte kaj svojega. Na primer: "Danes sem v službi naredila tako neumno napako" ali "Danes se mi je zgodilo nekaj res smešnega." Lahko mu poveste tudi, da ste bili zaradi nečesa živčni ali da se vam nekaj ni izšlo tako, kot ste pričakovali.
Nato lahko mimogrede vprašate: "Se je tudi tebi danes v šoli zgodilo kaj smešnega?" Razlika je majhna, vendar pomembna. Otrok nima več občutka, da mora odgovarjati na vprašanje, ampak da sodeluje v običajnem pogovoru. Hkrati se uči, da lahko doma govorite tudi o napakah, neprijetnih občutkih in slabih dneh, ne da bi vas zaradi tega kdo obsojal.
5. Ko vam končno nekaj zaupa, pazite na svojo reakcijo
Morda je to najpomembnejša točka. Otrok vam nenadoma pove: "Danes je bil nekdo nesramen do mene." Starševski instinkt se nemudoma prebudi: "Kdo? Kaj ti je rekel? Zakaj nisi povedal učiteljici? Kaj si naredil? Zakaj mi tega nisi povedal že prej?" Toda otrok, ki je pravkar zbral pogum in vam zaupal nekaj neprijetnega, se lahko ob takšnem plazu vprašanj hitro spet zapre vase.
Poskusite najprej preprosto reči: "Hvala, da si mi povedal." Nato pa: "In kaj se je zgodilo potem?" To ne pomeni, da težave ignorirate ali da pozneje ne boste ukrepali, če bo to potrebno. Pomeni samo, da otroku najprej omogočite, da zgodbo pove do konca. Včasih otrok namreč ne potrebuje takojšnje rešitve. Najprej potrebuje občutek, da vam lahko pove tudi nekaj neprijetnega, ne da bi zaradi tega izgubili živce.
Cilj ni, da vam otrok vsak dan pove čisto vse
Povsem razumljivo je, da starše zanima, kaj se dogaja v tistih urah dneva, ko otroka ni ob njih. Toda dobra komunikacija se ne gradi tako, da iz njega vsak popoldan poskušate izvleči čim več informacij.
Pomembneje je, da otrok sčasoma dobi občutek: "S starši se lahko pogovarjam. Poslušali me bodo. Ne bodo se mi smejali, me takoj obsojali ali zaradi povedanega izgubili živcev." Nekega dne vam bo morda povedal vse do najmanjše podrobnosti, naslednji dan pa boste spet dobili samo tisti slavni "v redu". Tudi to je povsem normalno.
Namesto zasliševanja zato pustite vrata odprta. Postavljajte manjša, konkretnejša vprašanja, pripovedujte tudi o svojih izkušnjah in predvsem preživljajte čas skupaj, ne da bi moral vsak skupni trenutek nujno postati pogovor. Prav takrat se namreč pogosto začnejo tisti najboljši.
Povzeto in prirejeno po: Times of India
