Ko danes pogledate Vido Macura Maglica, verjetno vidite samozavestno žensko. Nekdanjo reprezentantko. Športnico z več kot 300 medaljami. Podjetnico. Mamo. Ustanoviteljico mednarodne platforme Extreme Training®️. Žensko, ki je leta 2022 vodila trening na glavnem odru v Dubaju med desetimi najboljšimi trenerji na svetu.
Kar večina ljudi ne vidi, pa je dejstvo, da je bila Vida pri 25 letih bolj samozavestna kot v nekaterih obdobjih svoje podjetniške poti.
''V karateju sem točno vedela, kdo sem. Vedela sem, koliko sem vredna. Nisem potrebovala potrditve drugih ljudi.''
Karate je začela trenirati pri sedmih letih. Desetletja tekmovanj, treningov, zmag in porazov so ji dala nekaj, česar ji ni dala nobena poslovna knjiga. Samozavest. Pravo samozavest. Tisto, ki ne temelji na všečkih. Ne na komentarjih. Ne na potrditvah drugih ljudi. Potem pa je prišlo podjetništvo. In z njim svet, ki je bil popolnoma drugačen od športa.
Svet, kjer ni več dovolj, da si dober. Svet, kjer moraš nenehno usklajevati ljudi. Svet, kjer moraš paziti, kako nekaj poveš. Komu poveš. Kdaj poveš. In na kakšen način poveš.
Medtem ko so nastajali novi projekti, je postajala odgovorna za vedno več ljudi. Sodelavce. Zunanje izvajalce. Programerje. Oblikovalce. Snemalce. Frizerje. Make-up artiste. Marketinške ekipe.
''Počasi sem začela hoditi po prstih okoli ljudi. Ves čas sem pazila, da ne bi bil kdo užaljen. Da ne bi kdo odšel. Da ne bi kdo zameril.”
Če manjka en človek, se zamakne snemanje. Če se zamakne snemanje, se zamakne kampanja. Če se zamakne kampanja, se zamakne lansiranje. V digitalnem svetu pa zamude pomenijo denar. In odgovornost je bila vedno njena.
''Čeprav so bili vsi plačani za svoje delo, sem imela občutek, da moram ves čas skrbeti za vse.''
Počasi je začela izgubljati nekaj, kar je v športu vedno imela. Svoj glas. Svoj občutek vrednosti. Sebe.
V istem času je nastajala aplikacija Extreme Training®️. Projekt, ki ga danes uporablja več kot 100.000 ljudi po svetu. Toda za številkami se skriva zgodba, ki je uporabniki ne vidijo.
Tri leta razvoja. 16 mesecev snemanj. Štiri dni na teden. Po osem ur na dan. Dvanajst mesecev priprave receptov. Nato še dve leti prevajanja vsebin v različne jezike, medtem ko je bila aplikacija že v uporabi.
In zgodba še danes ni zaključena. Vsako leto ekipa doda več novih programov, izzivov in vsebin. Ker skupnost raste. In ker ljudje vedno znova iščejo motivacijo za nov začetek.
Toda ko je aplikacija leta 2020 prvič prišla med ljudi, Vida ni doživela samo navdušenja. Doživela je tudi nekaj drugega. Komentarje. Veliko komentarjev. Takšnih, na katere te nihče ne pripravi.
Po porodu je na primer brala komentarje, da bi morala imeti takoj raven trebuh, četudi je pred mesecem dni rodila, saj je trenerka. Da nima dovolj znanja. Da ni dovolj lepa. Da ni dovolj dobra. Da ni dovolj popolna.
''Danes se sliši smešno. Takrat ni bilo.''
Za trenutek utihne.
''Nikoli ne bom pozabila večerov, ko sem zaradi takšnih stvari jokala sama. Preden sem zaspala. Tako, da me niti mož ni videl. Zaspala sem v solzah, zjutraj sem se zbudila in delala naprej do onemoglosti z mislijo, da vsem dokažem, kdo sem, da sem vredna spoštovanja in lepih besed. Danes vem, da nikomur ni treba drugim popolnoma nič dokazovati.''
Ljudje pogosto pozabijo, da so za fotografijami in videi resnični ljudje. Z resničnimi občutki. Z resničnimi dvomi. In z resničnimi slabimi dnevi.
Potem je prišlo leto 2022. Eden največjih trenutkov njene kariere. Povabilo med deset najboljših trenerjev na svetu na glavni oder v Dubaju. Za nekoga, ki je v športu od sedmega leta, je to priznanje, o katerem številni sanjajo.
Toda tudi takrat niso sledile samo čestitke. Pod članki so se pojavili komentarji. Da se gre prodajat v Dubaj. Da jo prodaja mož. Da je tam zaradi njega. Ne zaradi svojega dela. Ne zaradi desetletij športa. Ne zaradi več kot 300 medalj. Ne zaradi vsega, kar je ustvarila.
''Takrat sem prvič zares dojela, da nekateri ljudje nikoli ne bodo videli tvojega dela. Videli bodo samo svojo predstavo o tebi.''
A največjih lekcij ni dobila od neznancev. Dobila jih je od ljudi, ki jih je poznala. Ljudi, ki jim je zaupala. Ljudi, ki jim je pomagala. Ljudi, ki so bili del njene zgodbe.
Ko si je po dolgih letih dela kupila boljši avto, ni pričakovala aplavza. Ni pa pričakovala niti tega, kar je sledilo. Očitkov. Zamer. Pritiskov.
In takrat je prišla ena največjih življenjskih lekcij. Ljudje pogosto rečejo, da prave prijatelje spoznaš takrat, ko ti je najtežje. Jaz mislim ravno nasprotno. Prave ljudi spoznaš takrat, ko ti uspe. Ko nekaj ustvariš. Ko presežeš pričakovanja. Ko dosežeš nekaj, kar večina ljudi nikoli ne bo. Takrat ne vidiš samo podpore. Takrat vidiš tudi zavist. Vidiš nelagodje. Vidiš ljudi, ki jim je bilo všeč, dokler si bila na isti ravni kot oni. Ko pa narediš korak naprej, se marsikaj spremeni.
Ko sem prejela povabilo v Dubaj, ko je bila moja aplikacija leta 2020 izbrana za najbolj inovativno na svetu, leto pozneje pa dosegla 6. mesto na svetu po številu aktivnih uporabnic, in ko se je moj video za Extreme Training® šest mesecev predvajal na Times Squaru, sem poleg ponosa dobila tudi zelo jasno sliko o ljudeh okoli sebe.
Takšni trenutki namreč ne razkrijejo samo tega, kaj smo sposobni doseči. Razkrijejo tudi, kdo nam iskreno privošči in kdo ne. Takrat maske pogosto padejo. Ne zato, ker so ljudje slabi. Ampak zato, ker je zavist včasih močnejša od njih.
Ko ti gre slabo, te veliko ljudi podpira. Ko ti gre dobro, pa nekateri tvojo zmago začnejo doživljati kot svoj poraz.
Danes Vida ne bere večine komentarjev. Ne zato, ker bi bila vzvišena. Ampak zato, ker je ugotovila nekaj pomembnega. Mnenje ljudi, ki ne živijo njenega življenja, ne more določati njene vrednosti. Ne hranijo je. Ne oblačijo je. Ne nosijo njenih odgovornosti. Ne sprejemajo njenih odločitev. Zakaj bi torej določali njeno samopodobo?
Danes jo zanima predvsem mnenje ljudi, ki jih ima rada. Njenih otrok. Njene družine. In nekaj prijateljev, ki jih lahko prešteje na prste ene roke. Vse ostalo je samo hrup.
Morda je prav zato okoli blagovne znamke Extreme Training®️ nastala skupnost, ki danes povezuje več kot 100.000 ljudi po svetu.
View this post on Instagram
Nekateri pridejo zaradi treningov. Drugi zaradi receptov. Tretji zaradi podcastov. Nekateri zaradi športne mode. Drugi zato, ker želijo postati licencirani trenerji. Veliko jih pride zaradi različnih razlogov. Ostanejo pa zaradi istega. Ker se nekje v tej zgodbi prepoznajo. V dvomih. V padcih. V želji po spremembi. V želji, da bi ponovno našli sebe. Kar je zanimivo. Ker je morala prav to najprej narediti tudi Vida sama. Po vseh medaljah. Po vseh uspehih. Po vseh odrih. Po vseh komentarjih. Po vseh razočaranjih. Je morala ponovno najti sebe.
In morda je prav to njena največja zmaga. Ne tista v športu. Ne tista v poslu. Ampak tista, ko je po letih prilagajanja ugotovila, da ji ni treba več ugajati vsem. Dovolj je, da ostane zvesta sebi.