Se še spomnite interneta, preden je ta natančno vedel, kaj vam je všeč? Ko vam ni vsaka aplikacija servirala popolnoma prilagojenega toka vsebin in ko je bil spletni profil dejansko videti, kot da za njim stoji resnična oseba? Morda nekoliko kaotična, z vprašljivim okusom za estetiko in glasbo, ki se je začela predvajati brez opozorila - a vendarle resnična. Hrepenenje po nostalgiji bi lahko pojasnilo, zakaj je novica o morebitni vrnitvi legendarnega družbenega omrežja MySpace nenadoma postala tako zanimiva.
SE MYSPACE RES VRAČA?
MySpace je veljal za enega največjih spletnih fenomenov na prelomu tistočletja, zdaj pa obstaja možnost, da dobi novo življenje. Sedanja lastnika znamke, brata Tim in Chris Vanderhook, sta potrdila, da razmišljata o ponovnem zagonu platforme, čeprav datuma in podrobnosti o tem, kako naj bi bila nova različica videti, za zdaj še nista razkrila.
O prihodnosti nekoč kultnega družbenega omrežja govorita tudi v dokumentarnem filmu Myspace režiserja Tommyja Avallona. Kot pravita, sta čakala na pravi trenutek za njegovo vrnitev.
BIL JE VSE PREJ KOT POPOLN IN V TEM JE BIL NJEGOV ČAR
Za vse, ki ste zamudili njegovo obdobje: MySpace je zaživel leta 2003 in hitro postal eno osrednjih stičišč takratne spletne kulture. Imel je vse funkcije, ki jih danes pričakujemo od družbenega omrežja - profile, prijatelje, fotografije, sporočila in komentarje -, vendar z eno pomembno razliko. Vaš profil je bil dejansko samo vaš.
Uporabniki so lahko s pomočjo enostavnih programerskih funkcij spreminjali ozadja, barve, pisave in postavitev strani ter dodajali fotografije, citate in seveda glasbo. Izbrana skladba se je lahko začela predvajati takoj, ko je nekdo obiskal vaš profil.
Četudi danes še vedno skrbno izražamo svojo estetiko, je bil MySpace precej bolj divja predhodnica aktualnih platform. Profil je bil hkrati spletna spalnica, dnevnik, seznam najljubših skladb in mesto navdiha. In potem je bil tu še legendarni Top 8: seznam osmih prijateljev, ki ste jih javno razvrstili po pomembnosti. Če ste nekoga premaknili za nekaj mest navzdol ali še huje - ga popolnoma odstranili -, je bila drama zagotovljena.
Profili pogosto niso bili estetski. Barve se niso ujemale, napisi so bili komaj berljivi, bleščice so utripale z vseh strani, glasba pa vas je lahko prestrašila takoj, ko ste odprli stran svojega znanca.
Toda ravno te nepopolnosti so bile dokaz, da profila ni oblikoval sistem s ciljem, da bi na njem preživeli čim več časa. Oblikoval ga je človek, ki je želel drugim pokazati, kdo je in kaj mu je trenutno všeč.
Facebook je pozneje ponudil veliko bolj urejeno in preprosto izkušnjo. Profili so postali podobni drug drugemu, uporabniki pa smo namesto ustvarjanja lastnega spletnega kotička začeli objavljati znotraj prostora, ki ga je določila platforma. Sčasoma se je zgodila še večja sprememba. Družbena omrežja niso več čakala, da jim povemo, kaj želimo videti. Začela so to ugotavljati namesto nas.
Današnji algoritmi spremljajo, pri katerem videoposnetku se ustavimo, kaj odpremo, kaj delimo, kaj pogledamo še enkrat in čemu namenimo le nekaj sekund več pozornosti. Na podlagi teh drobnih signalov nato ustvarjajo vedno natančnejšo predstavo o naših interesih in nam ponujajo vedno več podobnih vsebin. Na papirju se sliši idealno. V praksi pa se lahko zgodi, da postane vse skupaj nekoliko … dolgočasno.
SMO SE NAVELIČALI INTERNETA, KI NAS PREDOBRO POZNA?
Psihologi danes govorijo tudi o pojavu utrujenosti od algoritmov. Paradoks je precej preprost: ljudje si želimo novih, nepričakovanih vsebin, algoritmi pa so zasnovani tako, da nam ponujajo predvsem tisto, za kar že vedo, da nas zanima. Namesto občutka odkrivanja tako hitro dobimo neskončne različice istega videoposnetka, iste estetike, istih izdelkov in istih mnenj. Daljša izpostavljenost takšnim priporočilom je lahko povezana z občutki naveličanosti, izčrpanosti in manjšega zadovoljstva pri uporabi družbenih omrežij.
Morda zato nostalgija po t.i. 'starem internetu' danes ni omejena samo na milenijce, ki so ga dejansko doživeli. Tudi mlajše generacije privlačijo platforme, na katerih lahko bolj svobodno oblikujejo svoje profile, spremljajo objave v kronološkem vrstnem redu in imajo več občutka, da pripadajo resnični spletni skupnosti.
Zgovorno je že to, da je celo Instagram pred časom omogočil dodajanje skladbe na profil – funkcijo, ki je bila nekoč eden najbolj prepoznavnih zaščitnih znakov MySpaca.
SAMO NOSTALGIJA NE BO DOVOLJ
Če se MySpace resnično želi vrniti, bo moral ponuditi nekaj več kot prepoznavno ime in estetiko zgodnjih 2000-ih. Še eno družbeno omrežje z neskončnim tokom kratkih videoposnetkov verjetno ni tisto, po čemer hrepenimo. Njegova največja priložnost bi lahko bila prav v tem, zaradi česar je bil nekoč poseben: da uporabniku vrne občutek, da je njegov profil njegov prostor, ne le še ena stran znotraj aplikacije.
Toda že dejstvo, da se o njegovi vrnitvi toliko govori, razkriva nekaj zanimivega o našem trenutnem odnosu do spleta. Po letih brezhibno oblikovanih aplikacij, popolnih profilov in algoritmov, ki predvidevajo naš naslednji klik, si očitno znova želimo interneta, ki je nekoliko bolj nepredvidljiv, ustvarjalen in človeški.
Morda prihodnost družbenih omrežij vendarle ni v tem, da nas poznajo vedno bolje. Morda si želimo predvsem prostora, kjer bomo lahko spet sami odločali, kaj bomo pokazali svetu.
