Lažnivca hitro odkrijemo. Ponavadi bo videti skrajno nedolžen in z uperjenim pogledom. Z rokami pred usti pa poskuša, da bi laži povedal tako rekoč na skrivaj.
Lažnivca ne boš zasačila s prekrižanimi prsti. Toda izdajo ga lahko gibi njegovih rok in nog: dlje je od resnice, toliko bolj nemiren in nestrpen bo.
In seveda: lažnivcev načeloma ne maramo. Še posebno tistih zlonamernih, malignih, morda celo patoloških.
Pa vendar obstajajo laži, ki so benigne, na nek način dobrodošle, celo ...
Laži, ki so dovoljene
Laganje je takoj za zadiranjem najbolj razširjena človeška lastnost. Laže malodane vsak, sodeč po raziskavah pa celo tja do 200-krat na dan.
Zlažemo se prijateljici, da je videti odlično. Zlažemo se sosedi, da se nam mudi, ker se nam ne ljubi pogovarjati z njo. Morda tudi fantu, ki je po dolgem času skuhal večerjo, in čeprav ni bila najbolj okusna, zatrjujemo nasprotno. Včasih se zlažemo tudi, ker ne želimo prizadeti določene osebe in bi ji radi naredili le veselje.
Kruta resničnost
Laži so nekakšne družbene blagodejnosti, brez katerih skupno življenje sploh ne bi bilo možno. Če bi si vsi vedno povedali le resnico, bi bili vsi samski, pisalne mize pa bi se šibile pod kupi mokrih papirnatih robčkov, v katere bi lahko izjokali svojo nemoč. Če bi zaradi svoje neprizanesljive odprtosti sploh še imeli službo …
Laži potrebujemo za svojo psihohigieno. Še posebno laži iz usmiljenja in kozmetične laži. Pretiravanje, miritev duhov, olepševanje, načrtno opuščanje ali pa zamolčanje poskrbijo, da nam duša ne izkrvavi na ostrih robovih resničnosti.
“Zelo zabaven večer, a moram iti, ker moram jutri zgodaj vstati.”
Najbrž so tudi tebi znani izgovori o pokvarjenem avtomobilu, ki ni hotel vžgati, in olepševalne izjave o novem kavču fantovih staršev – oboje je seveda daleč od resnice. Pa vendar, dejstvo je, da prav s tem polepšaš življenje drugim in do neke mere zaščitiš svoj ego.
Zaščita zasebne sfere
Dobro, vsega tega ne počnemo le iz ljubezni do sočloveka, temveč tudi sami zase.
Zaradi laži je življenje bolj preprosto. Pokažemo se v luči, v kakršni bi radi, da nas vidijo drugi. Ali pa nekoliko olepšamo ne tako rožnato realnost. Tako si pridobimo nekaj razumevanja, prijaznosti in priznanja.
Prav v vrhu laži so pri ženskah laži o starosti in teži. Moški se lažejo večinoma v zvezi s svojim družbenim položajem – “Brez mene bi to podjetje že zdavnaj propadlo,” namesto da bi morda rekli “Z mojo plačo si lahko kupim le VW pola.”
Vprašaj kakšnega poslovneža, koliko ur je delal prejšnji mesec …
Ja, delo. Lažemo zato, da bi zaščitili svojo zasebnost. Neradi razlagamo, kako napredujemo in kaj načrtujemo.
Zrelost je oboje!
Znati zamolčati in upati si povedati resnico!
Strokovnjaki menijo, da je ohranjanje resnice le zase celo nekakšen znak zrelosti, odrasle osebnosti. Otroci se morajo tega šele naučiti! Nekje okoli tretjega leta starosti se zavejo, da imajo notranji svet, v katerega ne spustijo vsakogar. Ta trenutek pomeni rojstvo njihove osebnosti.
K razvoju osebnosti pa poleg tega spada tudi pogum za izrekanje resnice.
Kdor v partnerskem odnosu iz ljubega miru laže predolgo in prepogosto, se nekega dne znajde pred samimi črepinjami. Ali pa ga partner nikoli ne bo razumel in ne bo dobil tega, kar potrebuje.
Prava ljubezen
Tudi zaradi tega bi se morali kdaj pa kdaj le vprašati, ali je širokoustenje sploh primerno. Obstaja tudi moralna meja!
Nikdar ne smeš s svojimi lažmi prizadeti drugih ljudi – o čem govorimo, najbrž vedo vsi, ki so bili že kdaj izigrani in preveč zaupali ljudem.
Če pa ti partner stalno 'laže', da se nisi zredila niti gramčka, ne reci nič, tudi če veš, da to ni res. Nekaj gotovo drži: to je ljubezen.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
