In stroka temu do neke mere celo pritrjuje.
A nikakor ne na takšen način, na katerega si to običajno predstavljamo.
V resnici nismo najbolj kreativni v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, da bi v starosti štiridesetih ali petdesetih kreativnost pričela upadati in bi bili v svojih šestedesetih ali celo sedemdesetih le še sence samih sebe.
V resnici smo (redke izjeme pravilo le potrjujejo) najbolj kreativni le v svojih zares najbolj rosnih letih.
In to je?
Ko smo stari pet ali šest let, uporabljamo neverjetnih 80% vsega našega kreativnega potenciala. V teh zgodnjih letih dnevno izumljamo, raziskujemo in spoznavamo izjemne stvari (ne glede na to, da v resnici večinoma odkrivamo 'toplo vodo').
Potem pa se, naenkrat, vse skupaj ustavi, tako da do takrat, ko smo stari okoli 12 let, naš kreativni output pade na borna 2 odstotka našega ustvarjalnega potenciala.
In kar je še huje: na približno tej stopnji nato ostanemo celo svoje življenje!
O tem, kaj se nam pravzaprav zgodi, in, ali je mogoče to kakorkoli preprečiti, si preberi v blogu EMŠO-izem: Predsodek do tega, kar bom že jutri tudi jaz!