Leta 2024 je Gisèle Pelicot povsem po naključju postala feministična ikona. Naredila je namreč nekaj, kar je zahtevalo izjemen pogum: sojenje, na katerem so sodili njenim 51 posiljevalcem, med katerimi je bil tudi njen mož Dominique Pelicot, je odprla za javnost. Kot je pozneje večkrat povedala, je to storila zato, ker je želela, da se sram z žrtev, ki niso ničesar krive, končno prenese na storilce.
To so bili moški, ki so se na povabilo njenega moža več let odpravljali v njun dom in jo posiljevali, medtem ko je bila globoko omamljena, nezavestna in povsem nemočna.
Dominique jo je med letoma 2011 in 2020 namreč skrivaj omamljal z zdravili, nato pa na spletu iskal neznance, ki jih je vabil k sebi, da bi se "zabavali" z njegovo "spečo" ženo. Posilstva je skrbno fotografiral in snemal ter posnetke shranjeval na računalnik. Prav ti so kasneje postali ključni dokaz proti njemu in drugim obtoženim.
Za to, da so posnetke sploh odkrili, je zaslužen splet srečnih naključij: policija ga je prijela, ker je v supermarketu skrivaj snemal ženske pod krili. To se je sicer pred desetletjem že zgodilo, a je takrat dobil zgolj 100 evrov globe, odvzeli so mu DNK, Gisèle pa za incident sploh ni izvedela. Če bi takrat preiskavo opravili temeljiteje, bi lahko preprečili skoraj desetletje nadaljnjih zlorab.
Morda vas zanima tudi:
- "Je to psihično nasilje? Ko se skregava, moj mož vedno ..." (vprašanje obupane Slovenke)
- Partnersko nasilje: Zgodba moje prijateljice Maje!
12. septembra 2020 pa je početje ponovil v supermarketu E.Leclerc v Carpentrasu. Tedaj ga je opazil varnostnik Thibaut Rey, ki ni zamahnil z roko. Najprej je opazil, da snema več žensk, nato pa ga je zadržal, poklical policijo in žrtve prepričal, naj vložijo prijavo.
Ko se je to zgodilo, sta policist in psihiater, ki sta Pelicota zaslišala, posumila, da skriva nekaj več, zato so podrobno pregledali njegove telefone in računalnike. Na enem od telefonov so odprli Skype, našli pogovore z moškimi in nato mapo z videoposnetki posilstev. Šele takrat se je razkrila srhljiva razsežnost dejanj enega največjih spolnih prestopnikov v francoskih zgodovini. Nazadnje je bil obsojen na 20 let zapora, najvišjo možno kazen po francoski zakonodaji.
Ko se življenje raztrešči na koščke
Ko je primer prišel v javnost, je Gisèle Pelicot postala obraz boja proti spolnemu nasilju. Njene besede so odmevale po vsem svetu, pred sodno palačo so se zbirale množice ljudi, ki so ji izražale podporo, številni pa so jo označili za eno najpogumnejših žensk našega časa. Napisala je celo knjigo, spomine Živim naprej, ki je nedavno izšla tudi v slovenščini, pri založbi Mladinska knjiga. Branje toplo priporočamo, če želite zares zapopasti vse tragične razsežnosti njene zgodbe.
Gisèle se je z razkritjem posilstev namreč porušil svet, kakršnega je poznala to tedaj. Ni živela s človekom, za katerega bi kdorkoli posumil, da je sposoben česa takega. Bila sta tim, imela sta se rada – vsaj tako je mislila. Skupaj sta preživela skoraj pet desetletij, vzgojila tri otroke, potovala in ustvarila življenje, ki naj bi temeljilo na ljubezni in zaupanju.
Moža je ves čas spodbujala in mu stala ob strani v težkih trenutkih, denimo ob izgubi služb, on pa je njo podpiral zaradi "zdravstvenih težav", za katere se je pozneje izkazalo, da so bile posledica neštetih posilstev in zdravil za omamljanje.
Prijatelji in znanci so mislili celo, da sta Gisèle in Dominique zgleden primer para, ki mu uspeva celo v poznih letih ohranjati ljubezen, spoštovanje in naklonjenost. V tem je knjiga najbolj pretresljiva: pokaže, da se zlo in nasilje lahko skrivata v človeku, ki mu popolnoma zaupamo, ga imamo radi in smo prepričani, da nas nikoli ne bi prizadel.
Poleg tega je razkritje globoko zaznamovalo tudi dinamiko med Gisèle in njenimi že odraslimi otroki in vnuki. Najbolj boleč je razkol med Gisèle in hčerjo Caroline, ki je prepričana, da je bila tudi sama očetova žrtev.
Nove obtožbe
Med preiskavo so sicer na dan prihajale še druge srhljive podrobnosti. Policisti so na Dominiqueovem računalniku našli tudi fotografije njegove hčere in snah, ki jih je posnel brez njihove vednosti, zaradi česar je bil obsojen tudi zaradi kršitve njihove zasebnosti.
Preiskava je razkrila še, da je bil povezan s posilstvom ženske leta 1999, za kar je bil prav tako obsojen, preiskovalci pa so preverjali tudi njegovo morebitno povezavo z umorom nepremičninske agentke Sophie Narme iz leta 1991. Čeprav za umor ni bil obtožen, je primer znova odprl vprašanje, ali je bilo njegovih žrtev še več.
Gisèle v knjigi sicer pravi, da ne želi postati simbol sovraštva do moških. Večkrat poudari, da ima moške še vedno rada in da se ne poistoveti z radikalnim feminizmom, našla je celo novo ljubezen. Njeno sporočilo je veliko preprostejše, a nič manj pomembno: odgovornost mora biti vedno na storilcu, nikoli na žrtvi.
Kruta zgodba Gisèle Pelicot je številnim ženskam dala pogum, da so prvič spregovorile o nasilju, ki so ga doživele same. Sama pa ves čas poudarja, da ne želi, da bi si jo ljudje zapomnili zgolj kot žrtev. Dominique Pelicot ji ni uničil življenja, odločena je, da ga bo kljub vsemu živela naprej – pod svojimi pogoji.
