Ko se z Natasho Bedingfield srečava le nekaj ur pred njenim nastopom na letošnjem festivalu Sziget, ji najprej priznam nekaj, česar ji morda ne bi smela: da so njene pesmi spremljale nekatere najsrečnejše trenutke mojega življenja, tiste manj srečne pa naredile vsaj nekoliko znosnejše. (Verjetno govorim za večino njenih poslušalcev.) Sedeti nasproti ženske, katere pesem Unwritten že več kot dve desetletji opominja generacije, da njihova zgodba še ni napisana, je zato nekoliko težko doumljivo.
Še posebej danes, ko njeno glasbo odkriva povsem nova generacija poslušalcev. Toda Natasha Bedingfield ne želi ostati ujeta v nostalgiji. Govori o spreminjanju, tveganju, ženskem egu, o tem, zakaj skromnost ni vedno vrlina – in o nenavadnem trenutku po koncertu, ko jo, namesto pred nastopom, zagrabi trema.
Vaše pesmi nas vedno znova odnesejo nekam drugam – če si sposodim besede iz vašega hita Pocketful of Sunshine. Ker ste ravno s tonske vaje, kaj na odru najbolj odnese vas? Obstaja trenutek, ko se v nastopu popolnoma izgubite?
Najraje imam trenutke, ko vsi pojejo z menoj. Obožujem jih. Zaradi njih imam občutek, da se mi sanje uresničujejo vsak dan.
V pesmi These Words vsi pojejo: »I love you, I love you.« Ker sem zdaj v glasbi že toliko let, znam te trenutke veliko bolj zares vsrkati vase. Pomislim: »Govorijo mi, da me imajo radi.« In jaz jim to govorim nazaj. Vse skupaj postane en velik festival ljubezni. To res obožujem.
Ko poleti nastopate na festivalih po vsem svetu – se vam ti sčasoma zlijejo v en velik poletni spomin ali vsak vseeno napiše svojo zgodbo?
Zelo se trudim, da bi si zapomnila določene trenutke in ljudi, ki jih opazim v občinstvu. Pred kratkim sem bila v naravi ob slapu in sem si poskušala ta občutek nekako zapomniti v telesu. Ga zares vsrkati vase. Enako poskušam početi na koncertih.
Je pa težko. Poznaš Where’s Waldo – tiste otroške uganke, kjer morate v množici poiskati Walda? Včasih je občinstvo videti tako. Včasih je občinstvo videti tako. (smeh) In vedno je nekje ena oseba, ki stoji s prekrižanimi rokami. Vedno! Smešno je, ker se lahko po nesreči osredotočiš ravno nanjo.
Toda obenem je čudovito opazovati veselje na obrazih ljudi. V mislih skušam posneti majhne fotografije teh obrazov.
»Ohraniti moramo otroško miselnost. Še naprej moramo rasti in si nehati obljubljati, da bomo ostali isti. Pravzaprav bi si morali reči: »Še naprej se bom spreminjala.«
Festivali so posebni tudi zato, ker se v istem občinstvu srečajo različne kulture in generacije. Nekateri so odraščali z vašo glasbo, drugi jo odkrivajo šele danes. Kot izvajalka čutite ta preplet energije?
Na Spotifyju je 70 odstotkov mojih poslušalcev mlajših od 35 let, večinoma so stari med 18 in 30. Pri pesmi Unwritten je to neverjetno, saj sem jo napisala za svojega 15-letnega brata in za 15-letno različico sebe. In prav ta starostna skupina pesem vedno znova odkriva. To me zelo veseli, ker je bil prav to moj namen.
Po eni strani se po obdobju premora kot ustvarjalka na novo razvijate, po drugi pa imate že status glasbene ikone. Kako je živeti na stičišču teh dveh izkušenj?
Vsi se ves čas spreminjamo. Ko sem bila mlajša, so mi ljudje iz mojega domačega kraja govorili: »Ne spremeni se.« Jaz pa sem jim odgovarjala: »Nikoli se ne bom spremenila, brez skrbi.«
Ko sem začela potovati, sem se res trudila ostati enaka. Ostati prizemljena, uravnotežena, ista oseba. Potem pa sem ugotovila, da je to nemogoče. Če ne rasteš in če se ne spreminjaš, se postaraš.
Ohraniti moramo otroško miselnost. Še naprej moramo rasti in si nehati obljubljati, da bomo ostali isti. Pravzaprav bi si morali reči: »Še naprej se bom spreminjala.«
Ljudje po naravi počnemo tisto, kar je varno. Počnemo tisto, kar deluje. Nočemo biti kaznovani in nočemo trpeti. Toda še vedno moramo tvegati.
To je ena od stvari, ki jih opažam na festivalih. Na obrazih ljudi vidiš veselje. Popustijo jim zavore in preprosto živijo v trenutku. Najlepše je, ko tudi oseba na odru pozabi nase in preprosto postane eno z občinstvom. Ko se neha obremenjevati sama s seboj.
Bratu ste to pesem podarili v obdobju življenja, ko okolica od nas pričakuje, da že vemo, kdo bomo postali. Več kot 20 let pozneje – se vam zdi, da odrasli njeno sporočilo morda potrebujemo še bolj kot najstniki?
Absolutno. Napisala sem jo zanj, vendar zdaj ugotavljam, da sem jo napisala tudi zase. Še vedno se moram opominjati, da sama pišem zgodbo svojega življenja.
Še posebej ženskam ljudje zelo radi določijo okvir in rečejo: »To si ti. Ne stopi iz njega.«
Tudi kot pop zvezdnico danes me ljudje želijo videti kot tisto pozitivno dekle. Želijo, da ostanem prizemljena. Zato zadnje čase raziskujem tudi to, kako je biti nekoliko bolj v svojem egu. Kako biti malo večja diva. (nasmeh)
Čutite ob tokratnem novem začetku malce manj pritiska kot leta 2004, ko ste svojo kariero šele začenjali?
Pravzaprav sem zelo polna upanja. Imam novo glasbo in prvič čutim, da se jo veselim poslati v svet.
V preteklosti mi namreč izdajanje nove glasbe nikoli ni dajalo tako dobrega občutka. Tokrat pa se vsega skupaj veliko bolj veselim.
»Tudi kot pop zvezdnico danes me ljudje želijo videti kot tisto pozitivno dekle. Želijo, da ostanem prizemljena. Zato zadnje čase raziskujem tudi to, kako je biti nekoliko bolj v svojem egu. Kako biti malo večja diva.«
Vaš novi album Dot Dot Dot izide že 14. avgusta. Kaj nam pove o Natashi, kakršna je danes?
Pri njegovem ustvarjanju so me navdihnili vsi športniki, ki poslušajo mojo glasbo. Moja glasba navdihuje njih, zdaj pa oni navdihujejo mene.
Navdihuje me predvsem način, kako športniki vedno znova vstanejo s tal in nadaljujejo. To poskušam prenesti tudi v svoje življenje.
Mislim, da je Dot Dot Dot najboljši most med tem, kar sem počela prej, in tistim, kar prihaja. Je dober prehod v naslednje poglavje in pokaže, da prihaja še veliko več.
View this post on Instagram
So občutki pred nastopom, kakršen je pred vami danes, podobni tistim, ki jih športnik doživlja pred tekmovanjem? Kaj občutite tik preden stopite na oder?
Pred nastopom moram biti zelo mirna. Veliko športnikov se mora pred tekmo spraviti v pogon, dvigniti energijo, se napumpati. Jaz ne. Jaz se samo popolnoma umirim.
Kako pa je videti vaše poletje, kadar niste na turneji? Če sploh obstaja?
Poleti sem na turneji. To je zame običajno poletje. (smeh) Smo pa bili pred kratkim v Vermontu in imeli prost dan, zato smo šli do omenjenega slapa. To je res prijalo.
»Mislim, da je Dot Dot Dot najboljši most med tem, kar sem počela prej, in tistim, kar prihaja.«
Ko boste danes stopili z odra – kaj se bo zgodilo najprej?
Pred nastopom običajno sploh nisem živčna. Živčna postanem šele po njem.
Ko pridem z odra, pomislim: »Madonca, to je bilo grozljivo. Kaj za vraga sploh počnem?« (smeh)
Ponavadi doživim velik padec. Obožujem biti na odru, ampak ko stopim z njega, me vse dohiti. Kot da vso tremo prihranim za pozneje.
Res je nenavadno. Ne vem, ali se tudi drugi izvajalci počutijo tako, ampak jaz se. (nasmeh)
Natashi se Cosmopolitan Slovenija zahvaljuje za prijeten pogovor in nadaljuje svoje Sziget popotovanje ob letošnjem izjemnem line-upu. Danes sta na sporedu Florence + The Machine in Lewis Capaldi!
Fotografije: Sziget Official in osebni arhiv