V pravljici o Trnuljčici starši pripravijo veliko slavje ob rojstvu male princeske. Na gostijo povabijo dvanajst dobrih vil, trinajsto - modro, a zlovoljno sestro - pa z vabilom netaktno spregledajo.
Vseh dvanajst vilinskih sester nato blagoslovi novorojeno dete s čudovitimi darovi, medtem pa trinajsta – togotna, ko izve, da ni bila povabljena na dvorno slavje – nad dekletce prikliče prekletstvo prezgodnje smrti. Le srečni slučaj pomaga, da ena od dvanajstih sester še lahko omili njeno v jezi izrečeno sodbo in namesto smrti pri bogovih izprosi stoletni spanec ...
Diskriminatorna ekskluzivnost
In podobno, kot so starši Trnuljčice na stežaj odpli vrata dvorca dvanajsterici najbolj modrih žensk v deželi, tako ljudje na splošno vabimo v svoja življenja le t.i. pozitivna čustva – srečo, razigranost, užitek!
Storimo praktično vse, kar je v naši moči, da bi jih v svojem življenju kar najdlje zadržali. A ne glede na to, kako jih sprejemamo in tretiramo – naša pozitivna čustva ostajajo le naši gostje – prihajajo in odhajajo.
In tako kot so starši Trnuljčice ravnali s trinajsto sestro, tako ljudje ravnamo z žalostjo in drugimi negativno ocenjenemi emocijami.
V svoje življenje jih neradi vabimo – žalost, jezo, strah. In tako kot trinajsta sestra, ti nenazadnje pridejo sami, in to navkljub našemu trudu, da bi jih pustili pred vrati. In prav nič jim ni po godu dejstvo, da so nepovabljeni – ignoriramo jih, se jim izogibamo ali jih tlačimo nekam globoko vase.
Čustva so bogastvo človeka
Bomo kdaj pripravljeni sprejeti tudi manj prijetna, pa vendar dragocena čustva in jih povabiti v naša življenja?
Tudi negativnim čustvom je potrebno priznati njihovo zasluženo mesto pod soncem. Prav vsako od naših ‘senčnih’ čustev ima namreč prav posebno, a vendarle izjemno pomembno vlogo v naših življenjih:
- jeza nam pomaga vzpostavljati zdrave, osebnostne meje,
- strah nas varuje pred nevarnostmi,
- žalost pa je naša edina tolažnica v trenutkih življenjskih izgub.
In s tem, ko obračamo hrbet 'negativnim' čustvom, si več kot očitno zatiskamo oči pred senčnimi platmi življenja. In te, samo zato, ker jih ne želiš priznati, ne bodo kar izginile z obličja zemlje.
Blagoslovi trinajste sestre
Pomisli: če bi bila tudi trinajsta sestra povabljena na slavje ob rojstvu male princeske, bi ji ta namesto prekletstva morda podarila občutek zdrave skepse, ki bi lepo dopolnila sladke, a naivne darove njenih blagih sester, morda bi ji naostrila jeziček, ki bi dobro uravnovesil njeno nežnost in preobčutljivost, ali pa bi poskrbela za prizemljitev njenega tako angelskega, skoraj eteričnega duha.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
