Čisto drugačen svet

Zgodba tridesetletne profesorice defektologije je zgodba o pogumni mladi ženski, ki vidi le sence, a ima v srcu sonce. Pravi, da dokler ne sprejmeš stvari takšnih, kot so, ne moreš živeti. Tudi sama se je spraševala, zakaj ravno ona ne vidi, iskala je odgovore na številna vprašanja, a nikoli ni obupala. Sprejela je tako sebe kot tudi svoje darove in omejitve.

Kot koordinatorica programov na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije svoje izkušnje deli s slepimi, slabovidnimi in z njihovimi starši. Pomaga pri organizaciji delavnic in predavanj ter mreži spremljevalcev slepih. Na radiju vodi mesečno oddajo Luč v temi, namenjeno predvsem ozaveščanju javnosti. Ima še veliko načrtov, a ti bodo morali kakšno leto počakati. Sonja namreč konec septembra pričakuje otročička.

Oranžni škornji

“Kmalu po mojem rojstvu sta starša ugotovila, da je z mojimi očmi nekaj narobe, da zaznavajo le svetlobo, ne pa tudi predmetov. Prvič sta me peljala k okulistu, ko sem bila stara tri mesece. Vendar je ta le neprijazno vprašal, če pričakujeta, da bo trimesečen otrok nosil očala ter rekel, naj me znova pripeljeta čez dve leti.

Takrat sem očala res dobila, a niso nič pomagala. Ko sem pri petih letih začela obiskovati vrtec, sem prvič opazila, da sem drugačna od drugih. Doma sem obvladala prostor, sence, svetlobo, obrise, delno sem še ločevala barve. Imela sem tudi veliko družbe; štiri sestre in sosedove otroke, ki so me poznali in igre prilagodili mojim potrebam ...

V vrtcu pa so se začele pojavljati težave: pri risanju sem zamenjala kakšno barvo, ob raznih nerodnostih so se mi otroci smejali, nisem se mogla loviti z njimi … Takrat me je prvič obiskal tiflopedagog (pedagog, ki se ukvarja s slepimi op.p.) iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in me našel doma, v narobe obutih oranžnih škornjih. Staršema je predlagal, da bi me vpisala v Zavod.”

Solze in smeh

“Prvi meseci v novem okolju so bili zame izredno težki, veliko je bilo solz; ob ponedeljkih od žalosti, ob petkih, ko sem spet videla domače, pa od sreče. Spomnim se prvega dne, ko sem vsa prestrašena prišla v Zavod; čeprav sta me starša že doma pripravljala na odhod in mi razložila, da bom imela veliko vrstnikov za igranje, se nikakor nisem hotela ločiti od njiju.

Še danes se mi zdijo te ločitve prehude, menim, da bi morali staršem vsaj za kakšen dan dovoliti, da ostanejo pri otroku. Kmalu po prihodu smo šli z ostalimi otroki na dvorišče z igrali, posedli so me na veliko gugalnico. Zavedli so me veseli kriki otrok, ki so se spuščali po toboganu. Ko sem se za trenutek obrnila v drugo smer ter ‘pozabila’ na starša, ki sta stala tako blizu, da sem lahko videla njuni senci, sta odšla.

Skočila sem z gugalnice in seveda padla, a sem na srečo dobila le nekaj bušk. Ja, začetek je bil res bolj žalosten, vendar imam na tistih devet let v Zavodu tudi zelo lepe spomine. Dobila sem veliko novih prijateljev – starejši smo bili, zabavneje je bilo; rojevale so se tudi prve šolske zaljubljenosti. Posebno lepi so bili zadnji večeri ob koncu šolskega leta, tradicija je bila, da takrat nekaj noči sploh nismo šli spat; z žimnicami smo se vozili po stopniščih, prirejali tradicionalne pojedine (bobi palčke in bonbone).

S sošolkami smo pripravljale kulturne večere, gledališke igrice, pevske točke, skeče … Vikende, počitnice in praznike sem preživljala doma, prva tri leta so vsak teden hodili pome in me vozili nazaj, oče je prav zaradi tega naredil vozniški izpit, z mamo sta kupila avto. Potem so me vzgojiteljice pospremile na avtobusno postajo, v Celju pa so me počakali starši in obratno.

Škofja Loka

Šolanje sem želela nadaljevati na Srednji zdravstveni šoli, zanimala me je fizioterapija in magnetna terapija, vendar se takrat še ni toliko govorilo o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne šole. In moram priznati, da pri štirinajstih letih še nisem imela dovolj poguma za spopad z vsemi ovirami in vztrajanje pri svoji želji. Na šoli so me zavrnili.

V Zavodu so presodili, da bo zame najbolje, da grem v Center slepih in slabovidnih v Škofjo Loko, kjer sem končala štiriletni kombinirani program za administratorko in telefonistko. Vendar pa so me ravnatelj, socialna delavka in vzgojitelj vseskozi spodbujali, za kar sem jim zelo hvaležna, naj grem v gimnazijo, in stanujem še naprej v internatu.

Za ta korak je bilo potrebno zbrati kar nekaj poguma, dolgo sem se odločala. Potem smo dosegli sporazum: med poletnimi počitnicami sem za dva meseca sprejela službo telefonistke v celjski Kovinotehni; ravnatelj in socialna delavka pa sta morala obljubiti, da mi bosta dala ‘mir’, če mi bo služba všeč; drugače pa bo to spodbuda, da grem naprej.

Spoznala sem, da je ta poklic res primeren za slepe, saj so sposobni neverjetne koncentracije (jaz ne), delo je zahtevno in monotono in res občudujem vse, ki ga opravljajo. Jaz pa sem si vedno želela delati z ljudmi. In ko sem nekega dne sprevodniku na avtobusu namesto želene smeri rekla Kovinotehna, je bil to znak, da ne bom telefonistka. Odločila sem se dokončati srednjo šolo, da bom imela poklic, hkrati pa sem začela delati diferencialne izpite na Pedagoški gimnaziji v Ljubljani. Kasneje sem nadaljevala študij na Pedagoški fakulteti, smer defektologija.

Učenje, učenje …

Preverjanje znanja na Zavodu in v Centru je bilo prilagojeno slepim, učbeniki so bili dostopni na kasetah ali v Braillovi pisavi, ali pa v povečanem tisku za slabovidne. Učitelji so imeli posebne pripomočke, s katerimi so nam razložili npr. krožnico, krožni izsek; na reliefnih zemljevidih in globusih smo se učili zgodovino in geografijo, s pomočjo maket biologijo, fiziko …

Teste smo pisali v brajici, slabovidni pa s pisali, ki so puščala debelejšo sled. Na gimnaziji in na fakulteti sem uporabljala knjižnico Zveze društev slepih in slabovidnih, tja sem prinesla tudi kakšno strokovno knjigo, ki so mi jo bralci prebrali in posneli na kasete.

Sprva sem morala vsa predavanja snemati in potem doma delati zapiske na poseben Braillov stroj. Ker precej ropota, ga v predavalnici nisem mogla imeti. To mi je vzelo res veliko časa. Potem sem dobila posebno aparaturo, izgleda kot beležnica, zapiske sem delala v brajici, doma pa sem jih natisnila.

Vseeno jih je bilo treba dopolnjevati z zapiski od sošolk, saj snovi, ki so bile na prosojnicah na grafoskopu, nisem mogla prepisati. Ker sem bila na fakulteti edina slepa študentka, sem se pogovorila s profesorji in odločili so se, da izpite opravljam ustno.

Največji problem je bila statistika – težko jo je zapisovati v Braillovi pisavi – to je tudi edini predmet, za katerega bi lahko rekla, da so mi bile določene stvari prilagojene, morala sem znati le vso teorijo. Danes, ko imam računalnik, ki sem ga dobila po študiju, bi najbrž lažje opravila tudi pisni izpit. Vsi slepi in slabovidni študentje imajo računalnik, trenutno pa jih študira okoli dvajset.

Študentka z belo palico

Med študijem sem prvič živela v študentskem domu z vrstniki, ki vidijo. Z novo samostojnostjo sem sprva imela nekaj težav; morala sem se navaditi na belo palico, ki je prej nikoli nisem uporabljala. Trmasto sem jo odklanjala, včasih sem se raje izpostavila nevarnostim na cesti, kot da bi jo uporabljala, to je bilo predvsem okoli petnajstega leta, ko sem tudi jaz imela obdobje zanikanja.

Če bi mi kdo takrat rekel, da sem slepa, bi se raje stepla kot priznala. Trudila sem si dokazati, da zmorem več kot v resnici. Moj vid se slabša, imam okvaro mrežnice, vidno polje se oža, zaznavam svetlobo in ločim sence, če so pravilno centrirane. Vendar vidim samo eno pikico vidnega polja, samo center, a manj kot 1 odstotek. V prostorih, ki jih dobro poznam, mi ta svetloba zelo veliko pomeni, lahko se orientiram po oknih ali lučeh.

V primerjavi s čisto temo je to zelo veliko. Izredno malo ljudi je popolnoma slepih, ponavadi so to tisti, ki imajo fizične okvare oči, večinoma smo slepi z minimalnim ostankom vida, kar pa ni dovolj za samostojno gibanje. Pot moram poznati, da lahko hodim po njej, pa še to ne brez palice, ker brez nje ni varno. Tudi predstav in kombiniranja barv sem se morala naučiti.

Slep človek si ne zna nečesa predstavljati, če tega ne prime, vsega pa se ne da prijeti. Recimo pri živalih: lahko poznam vse lastnost slona ali žirafe, se naučim vse na pamet, ampak še vedno ne bom natančno vedela, kakšna sta. Spomnim se prvega jutra v študentskem domu. Težko je opisati, kako grozno sem se počutila, ko sem stala zjutraj pred vrati nove sobe, nikogar nisem poznala, s palico v roki.

Vendar se je takoj, ko sem odprla vrata in naredila nekaj korakov, pred mano odprl čisto nov svet. Rekla sem si: “Poglej, kaj vse si zamudila!” Spoznala sem, v kakšno pomoč mi je palica, da le-ta sploh ni noben ‘bav bav’. Prvič sem si lahko pomagala sama in nisem bila več tako odvisna od drugih. Ugotovila sem, da ni v pomoč samo meni, ampak da opozarja tudi druge.

Na mojih očeh se ne vidi, da sem slepa, zato sem velikokrat naletela na zadrego, ker mi ljudje niso verjeli, ali pa so mislili, da je z mano kaj narobe, če sem se morebiti kam zaletela. Pot do prve predavalnice mi je pokazala mobilna tiflopedagoginja, potem sem se morala znajti sama. Kmalu sem se navadila tudi na življenje v študentskem domu, še posebno potem, ko sva skupaj s sošolko zaprosili za skupno sobo. Vsa leta sem imela štipendijo, nepogrešljiva pa je bila tudi pomoč staršev.

Prva ljubezen je prava

Sedanjega moža Francija sem spoznala že prvo leto v Škofji Loki, on je takrat obiskoval tretji letnik. Takoj sva si bila všeč, to je bila tista prva, nežna, šolska ljubezen. Vendar se je po končanem šolanju preselil na drug konec Slovenije, bila sva premlada, da bi vzdrževala odnos na daljavo. Sem pa velikokrat mislila nanj, a nisem upala verjeti, da bova spet kdaj skupaj.

Vmes sem bila dvakrat zaljubljena, enkrat srečno, vendar nisva bila za skupaj; drugič nesrečno, a je bila to dobra izkušnja. Dobri dve leti nazaj sem starejšo prijateljico, a izredno mladostno slepo gospo, povabila na morje. Najprej se mi je samo smejala, rekla je: “Ti si nora, kaj bova, dve slepi skupaj, delali na morju?” A sva šli. Gospa je Francija dobro poznala, saj je v celjskem društvu vodil cel kup športnih dejavnosti; vodil slepe v hribe (Franci je slaboviden), njo pa je peljal na Triglav.

Čeprav ni vedela za najino zgodbo, je večkrat omenila, da bi bila idealen par. No, ‘nehote’ mu je omenila, kam greva, in pri- šel je na obisk v naš dom, v Izoli. Oba sva takoj vedela, da nikoli več ne bova šla narazen. Šolska ljubezen ni bila pozabljena, ampak je dozorela in postala še močnejša.

Nekaj več kot pred letom dni sva se poročila. Bilo je okoli 120 ljudi, od tega več kot 60 svatov, praznovali smo od osmih zjutraj do petih naslednji dan. Ker oba prihajava z dežele, sva se želela poročiti po vseh običajih. Skupno življenje je steklo samo po sebi, Franci je prevzel ‘papirnate’ zadeve, nakupovanje; jaz kuhanje, pranje, likanje.

Čeprav ga moram pohvaliti: tudi on veliko pomaga pri vseh gospodinjskih opravilih! Edina stvar, ki je včasih mogoče malo nerodna, a se znajdeva, je ta, da ne moreva imeti avta. Dobro je to, da on lahko bere; knjige ‘prebirava’ na glas, pomagal mi je tudi pri učenju za strokovni izpit iz socialnega varstva. Dneve si polepšava s skromnimi pozornostmi, presenečenji, veliko nama pomenijo rojstni dnevi, obletnice, prazniki. Noben večer ne greva spat, ne da bi se pogovorila o preživelem dnevu in naredila načrt za naslednji dan.

Kmalu bomo trije

Sedaj pričakujeva otroka. Vsak, ki vidi, si težko predstavlja, kako bom skrbela za otročička. Veliko sem se pogovarjala s slepimi mamicami in če vse zmorejo, bom zmogla tudi jaz! Povedale so mi tudi svoje izkušnje in mi dale veliko praktičnih napotkov.

Doma se popolnoma znajdem, za kakšne sprehode, ko bo Franci v službi, bova pa imela pomoč. Za ta korak sva se odločila zavestno in sreče, ko sva izvedela, da smo trije, se ne da opisati. Od takrat naprej govoriva le v množini, če se kdo od naju slučajno zmoti, ga drugi hitro popravi. Prebrala sva vse možne knjige, imava že vso opremo, otročiček pridno brca.

Rok imam konec septembra. Zelo veliko sva pridobila tudi v Šoli za starše Ljubljanske porodnišnice, prijazne sestre so nama omogočile tudi en dan individualnega pouka, naučila sva se še vseh podrobnosti. To leto se bom popolnoma posvetila dojenčku, potem pa bom nadaljevala z delom na Zvezi in radiju.

Želim si še naprej pomagati slepim in slabovidnim, še veliko področij je treba bolje organizirati; npr. pomoč staršem, izposojevalnico šolskih pripomočkov, področje odnosov med partnerji in družinskimi člani, ko eden od partnerjev izgubi vid. Najpomembnejši pa so trenutki, ki jih preživljam v krogu družine.

Gledališče – velika ljubezen

Za Nasmeh so krivi poletni raziskovalni tabori.

“Med študijem sem se vsak vikend redno vračala domov, kjer sem se začela resno ukvarjati z gledališčem. Obiskovala sem poletne raziskovalne tabore za slepe in slabovidne, začeli smo z gledališkimi delavnicami, iz katerih se je potem razvilo gledališče Nasmeh, ki deluje še danes. Za vsako predstavo smo imeli vaje petnajst vikendov, bilo je naporno, a igrala sem z resničnim veseljem.

Prva leta službe je nekako še šlo, potem pa nisem mogla več uskladiti vseh obveznosti. Po študiju sem dve leti delala na Zavodu kot vodja predšolskega oddelka, nato sem bila eno leto razrednik drugega in četrtega razreda osnovne šole s prilagojenim programom. Res sem vesela, da sem lahko sodelovala pri več kot stotih skupinah; srečanjih šolarjev, mladih in tudi starejših, kjer smo se pogovarjali o življenju slepih.

Veliko mi pomeni tudi skupina staršev slepih in slabovidnih otrok, saj starši velikokrat tavajo sami, izmenjava izkušenj in pomoč pa sta nujno potrebni. Zelo rada povezujem tudi razne prireditve, še posebej mi je ostala v spominu 80-letnica Zveze društev slepih in slabovidnih (na sliki).

Savina Ritter

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu