Projekcija nagrajenega dokumentarnega filma o Janu Saudeku V peklu lastnih strasti, brez upa na nebesa češkega režiserja Adolfa Zike bo na ogled v torek, 22. junija 2010, ob 17. uri v Slovenski kinoteki. Film je opremljen z angleškimi podnaslovi.
Otvoritev razstave bo v četrtek, 17. junija 2010 ob 20. uri.
Oboževan in zavračan
Jan Saudek se je rodil v Pragi na Češkem leta 1935.
Pri petnajstih letih je dobil fotoaparat, s katerim so nastali prvi umetniški poskusi. Pozneje se je ukvarjal tudi s slikanjem, odločilno pa je njegovo ustvarjanje zaznamoval katalog fotografske razstave Edwarda Steichna The Family of Man. V začetku 70. let je iznašel značilno ‘stensko’ kompozicijo, v katero je postavljal svoje figuralne prizore. Njegova mednarodna prepoznavnost je hitro naraščala in v naslednjih letih je sodeloval s številnimi umetniki, med katerimi so bili Paule Pia, Kartsen Fricke, Marlene in Jean-Pierre Vorlet, Pierre Borhan, Anita Neugebauer in David Travis.
Leta 1981 je v Milanu izšla prva monografija o njegovem delu z naslovom Il teatro della vita. Kmalu po tem se je lahko popolnoma posvetil fotografskemu delu. Leta 1990 je bil odlikovan s francoskim redom viteza umetnosti in literature, francoski režiser Jerome de Missolz pa je o njem posnel film Jan Saudek – češki fotograf. Leta 2005 je predstavil svojo 14. in najobsežnejšo monografijo z naslovom Saudek, ki jo je spremljala velika retrospektivna razstava v Pragi.
Jan Saudek danes slovi kot najvidnejši češki fotograf. Njegove fotografije so bile predstavljene na več kot štiristo samostojnih in skupinskih razstavah po vsem svetu, predvsem na Češkem, v ZDA in Franciji, pa tudi na Japonskem, v Avstraliji in Izraelu, in so del vseh pomembnejših svetovnih zbirk.
Daniela Mrázková, umetnostna teoretičarka in kritičarka, je o Jan Saudeku povedala tole:
"Najbolj znan sodobni češki fotograf. Oboževan in zavračan, slavljen in omalovaževan, spoštovan in preklinjan. Z izjemnim mestom v kontekstu razvoja češke in svetovne fotografije. Saj je soliter, edini svoje vrste. Njegovo ustvarjanje ni del nobenega nazorskega ali generacijskega toka, ni ga mogoče k nikomur priključiti, nikamor uvrstiti. Tudi če to naredimo, še vedno ostane v ustrezni 'koloni' sam."