Cassandrinemu možu so Alzheimerjevo bolezen diagnosticirali pri 53 letih, in sicer kmalu po tem, ko se je upokojil. Čeprav je par leta varčeval za potovanje po svetu, so ti načrti padli v vodo, ko je Joe prejel uničujočo diagnozo. Njuna pot iskanja odgovorov se je začela že dve leti pred tem, ko so se takrat 51-letniku pojavili prvi simptomi. Kot je za Unilad razkrila 47-letna Cassandre, je bilo to obdobje naravnost frustrirajoče, saj se je moževo stanje slabšalo, sama pa se je ob tem ves čas spraševala, če ni morda le "nadležna žena". A globoko v sebi je vedela, da je nekaj resno narobe.
Ne spreglejte:
Zgodnji simptomi zgodnje oblike Alzheimerjeve bolezni
Prvi simptom, ki ga je opazila pri svojem možu, je bil izguba kratkoročnega spomina, čemur je sledilo nekaj manj neopaznega. "Začel je izgubljati stvari, preproste stvari," je pojasnila. "Vedno je bil precej organiziran človek, zato me je to zaskrbelo." Prav izguba kratkoročnega spomina je bila tisto, ob čemer je Cassandre resnično spreletel srh. "Postavil mi je vprašanje, jaz sem mu odgovorila, a dve minuti kasneje mi je zastavil popolnoma isto vprašanje, kot da se o tem še nikoli nisva pogovarjala," se spominja.
Razvoj simptomov zgodnje oblike Alzheimerjeve bolezni
Približno pet let po prvem pojavu simptomov in tri leta po postavitvi diagnoze 56-letni Joe zdaj doživlja bolj napredne zdravstvene težave, pravi Cassandre. "Na začetku je šlo predvsem za kratkoročni spomin. Takrat je bilo to frustrirajoče, a še vedno obvladljivo. Zdaj gre za kratkoročni spomin, nekaj dolgoročnega spomina, ne veliko, in za postopkovni spomin." Pri postopkovnem spominu gre za vrsto dolgoročnega spomina, ki nam omogoča izvajanje samodejnih gibov, spretnosti in vsakodnevnih opravil, ne da bi o tem posebej razmišljali.
"Na primer, da stvari opravlja v pravem vrstnem redu, da ne pozabi zapreti vrat – stvari, ki bi lahko postale varnostno tveganje. Trenutno ne more kuhati, ali pa, če mu dam nalogo, do takrat, ko se je loti, nekako pozabi, kaj naj bi sploh naredil," razkriva Cassandre, ki je zdaj moževa negovalka. Kot nadaljuje, je v zadnjem času tudi Joejev govor postal omejen.
Žalostna realnost, ki jo je diagnoza prinesla njuni družini
"Nenehno išče, kje so njegovi bližnji. Ne mara biti preveč dolgo sam. Jaz mu pripravljam vso hrano, pomagam mu pri higieni in jemanju zdravil. Vse, kar je potrebno za njegovo preživetje, je v bistvu na mojih plečih," iskreno pove Cassandre. Za njuno družino (par ima 12-letna dvojčka) so tako zadnja leta zelo težka, čeprav jim je diagnoza prinesla nujno potrebne odgovore.
"Nisem mogla zares veliko slišati, slišala sem le utrip svojega srca in me je tako hitro preplavilo, da nisem vedela, kaj naj vprašam," pa se Cassandre spominja trenutka, ko so ji zdravniki razkrili moževo diagnozo. Potem ko se je Joe nekoliko sprijaznil s situacijo, je sicer začel bolj sodelovati in se strinja s tem, da potrebuje pomoč, ki mu jo nudi njegova družina. Pri tem sodelujeta tudi najstniška dvojčka, ki sta po besedah Cassandre zelo vključena in se v celoti zavedata očetovega stanja.
