Slovenka se je odpravila na Erasmus prakso in končala v krempljih mafije (njena izpoved)

Klišejsko doživetje, od katerega študentje med otresanjem okov cone udobja običajno pričakujejo širjenje obzorij in spoznavanje tuje kulture, se je novih izkušenj željni študentki sunkovito prelevilo v neverjetno anekdoto, s katero lahko na vsaki zabavi odprtih ust pusti še tako zahtevno občinstvo.

"Dan pred začetkom prakse me je pot peljala mimo inštituta, po ulici, ki je spominjala na rdečo četrt in po kateri so se že ob 10. uri zjutraj sprehajale pocestnice. Spreletel me je srhljiv občutek – šlo je za diametralno nasprotje opevane organizacije s spleta, pod okriljem katere naj bi se mladi borili za spremembe v svetu. Tudi na prvi pogled razkošna restavracija v spodnjih prostorih je bila absolutna farsa, z oporečno higieno, pokvarjenimi sladicami v vitrini in brezzobim kuharjem za točilno mizo. Ena izmed praktikantk je prodorno pripomnila: elitni disko ruralnega Kazahstana iz 70. let."

Številni študentje v obdobju kariernega dozorevanja prestopijo Alpe in začnejo sejati študijske in poslovne začetke onkraj meja. Vendar idilična podoba prakse in študentskih izmenjav, ki jo gradimo na podlagi vrstniških pripovedk, ni nujno pisano pravilo. "V Berlin sem odšla z željo po pridobivanju referenc, po izkušnje s pisanjem člankov v tujem jeziku in utrjevati svoj življenjepisni repertoar," pove Martina*, nekdanja študentka družbenih ved.

Povpraševanje po praktikantih njene stroke je v tujini prej izjema kot pravilo. Dekletu pa se je nasmehnila sreča in z odprtima rokama je, ne vedoč, kaj jo čaka, sprejela Erasmusovo prakso na Inštitutu za kulturno diplomacijo v Berlinu.

Bizaren poligon nelegalnih dejavnosti

T. i. ICD (ang: Institute for Cultural Diplomacy) nosi na obrazu skorajda brezhibno in neprepustno masko. Spletna stran s široko paleto zgovorno predstavljenih podružnic, kot je denimo Medparlamentarno zavezništvo za človekove pravice in svetovni mir, navidezno daje vtis popolnoma neoporečne (celo dobrodelne) organizacije, a v resnici služi kakor medena vaba za nič hudega sluteče mlade entuziaste.

Martina je bila ena izmed njih. "Želela sem dobiti vpogled v delovne pristope v tujini, ki so drugačni od že poznanih v Sloveniji," pričenja pripoved o svojem prvotnem stališču do ideala, ki naj bi ga predstavljala Erasmusova praksa. Svojih delovnih zadolžitev na inštitutu se je lotila aktivno; na lastno pest je iskala zanimive osebnosti in dogodke, si ogledovala predstave ter kulturne vtise v dobri veri skrbno prelivala na papir.

A hitreje, kot bi trenil, se je soočila s prvo prepreko: njeni članki nikoli niso ugledali luči sveta. Prazne obljube glede objave njenih prispevkov na podružničnem portalu Berlin Global niso doživele optimističnega epiloga, velikost nemške prestolnice in morje medijev, prek katerih se v javnost stekajo kulturne vesti, pa je celo učinkovito pripomoglo k novinarskemu delu: "Intervjuvancem sem pojasnila, da se ukvarjam s promoviranjem kulturne diplomacije. Berlin premore ogromno tovrstnih platform – vse se je zdelo brezhibno in nihče ni zastavljal vprašanj." Kljub konfuznemu oblaku, ki je bdel nad inštitutom: nihče od posredno vpletenih ne ve natanko, za kaj pravzaprav gre – nevladno organizacijo, univerzo, inštitut, vse troje v enem ali bizaren poligon nelegalnih dejavnosti, ki niti za povsem laično oko ne ostajajo neopažene?

Zlagana identiteta, vprašljive anekdote in pogodba s hudičem

Dekle je po prestopu praga petnadstropne stavbe brž spoznalo, da organizacija z izjemo tajnice ne šteje nobenih zaposlenih ljudi, njene sleherne poteze pa totalitarno obvladujeta dva diktatorsko nastrojena moška zrelih let; narcisoiden Izraelec Rimin Vilnius, t. i. stric iz ozadja, katerega identiteta je povsem skrivljena, kljub dejstvu, da naj bi lastniško upravljal številne restavracije in hotele po Berlinu. "Njegovega obraza ni nikakor mogoče najti na spletu, niti ni omenjen na spletni strani organizacije, kjer so omenjeni vsi, ki so na kakršenkoli način vključeni vanjo. Trudil se je zakriti kakršnokoli povezavo z inštitutom," pove Martina.

"Nekega dne nas je obiskal njegov znanec in nam hitel pripovedovati različne zgodbe; kako ga je recimo zaradi njegovih radikalnih predstav začel preganjati Kukluksklan, vendar tudi teh ni bilo mogoče najti v arhivih," dodaja Tia*, prav tako ena izmed slovenskih deklet, na enak način ujetih v kremplje goljufije.

ICD je bil pod taktirko zdaj generalnega direktorja Marka Donfrieda ustanovljen leta 2001. Po navedbah člankov, katerih nastanek sega v omenjeno obdobje, je takrat postal ena največjih neprofitnih organizacij, namenjenih izmenjavi mnenj med mednarodnimi skupnostmi. Podjetje je od začetka dejansko delovalo v ozirih svojega namena, skorajšnji bankrot pa ga je postavil pred zid; Mark je podpisal pogodbo s hudičem in delež lastništva leta 2014 prodal Izraelcu, ki je podjetje med drugim začel izkoriščati za pranje denarja, medtem ko je Američan še vedno marljivo služil kot obraz korporacije, z namenom vsaj navideznega prikaza njene prvotne dejavnosti. "V prostore je prihajal redko, in kadar je, se je obnašal kakor Vilinusov talec. Njegova naloga je bila fotografirati se z vsemi gosti, vendar z nobenim od nas ni imel resnejše komunikacije," pove Tia.

Mreženje z vrhovnimi političnimi obrazi

Možakarja po pričanjih praktikantk nista vložila niti trohice truda v zakrivanje misterioznih dejanj: "Morda sta menila, da se nihče od nas ne bo vtikal vanje. Ne nazadnje smo bili le mladi študentje na tujih tleh, brez potrebnih povezav, možnosti raziskovanja in izkušenj s podobnimi zadevami," razmišlja Martina. Več kot očitno je bilo, da se njihove lovke razpredajo v vrhovne politične kroge, šlo je zlasti za favoriziranje skrajnih desničarskih strank, ki je bilo podkrepljeno s fotografijami obiskov njihovih predstavnikov na stenah pisarn.

Mednje se je uvrstilo mnogo velikih rib, tudi romunski princ, v preteklosti obtožen koruptivnih dejanj. "V moji pisarni je bila uokvirjena fotografija predsednika ene izmed vodilnih slovenskih strank," se spominja Martina, Tia dodaja: "Želela sta celo, da stopim v stik s strankinim štabom."

Vprašljivim aktivnostim ni bilo videti konca. Sopraktikantka iz sosednje države je morala tajnici denimo priskočiti na pomoč pri urejanju lažnih dokumentov: "Leta 2016 so bili med njimi ljudje, ki so si še vedno lastili jugoslovanske potne liste. Na lastne oči smo doživeli, kako so policija in kriminalisti redno trkali na vrata organizacije, preiskovali naj bi celo zametke trgovine z ljudmi.

Zlasti v zadnjem mesecu prakse, ko so nepričakovano odpustili vse praktikante, se je skladalo s še pogostejšimi prihodi možakarjev v modrem. Menili smo, da je resnica naposled priplavala na dan in zadeva dosega svoj epilog," pove Tia.

Priča zlorabi podatkovnih baz

Logično zastavljeno vprašanje bi bilo, kako je akterjema uspevalo spretno krmariti po robu zakona, ne da bi pritegnila pozornost. "Občasno sta se prikazala v pisarnah, in kadar sta se, sta vodila sestanke, katerih namen je bil predstavljati nove projekte. Vse kot hipotetična kamuflaža, s katero sta vlivala občutek dogajanja," povesta sogovornici.

Ob tem ne gre zanemariti fiktivnih dogodkov, za katere so bili praktikanti primorani pošiljati vabila: "Ustvarili smo adremo več kot tisoč elektronskih pošt, kamor smo naslavljali vabila. Ljudje so dejansko izkazovali zanimanje zanje, vendar se nismo smeli odzvati." V strahu pred zlorabo ogromnih podatkovnih baz, ki so jih zbrali na lastno pest, so goste, pogosto celo predstavnike tamkajšnjih ambasad, vabili na lažne konference, ki se v resnici niso nikoli odvile.

Nihče izmed mladih upov, zapadlih v omrežje, ni niti pomislil na prijavo inštituta organom pregona. Nekakšna skrivna ameriška organizacija, prepojena s političnimi interesi in brez kakršnegakoli zametka kulturnega čuta, precej spominja na scientološko gibanje. Že ob misli na nekdanjega romunskega predsednika in danes prvega moža Akademije ICD Emila Constantinescua, ki je med drugim javno znani zagovornik korejskih kultov, je razumljivo, da zoperstavljanje ne bi obrodilo sadov. Če bi oblasti zaznale ali obtožile kršenje zakonov, diplome, ki bi jih študenti tam pridobili, ali opravljena praksa ne bi več veljale.

Pika na i: mafijski obračun

Praktikantkam je vlivalo pogum in lajšalo dušo dejstvo, da bitke ne bijejo same. Za izpovedi deklet so kriva številna pričanja na spletnem forumu, posvečenem prav izlivanju goreče jeze predhodnih praktikantov in študentov, ki se že leta kontinuirano ujemajo v manipulativno pest. V eni izmed objav študenti na vodilna gospoda anonimno naslavljajo pismo, iz katerega gre razbrati več obtožb.

Na primer: izražajo dvom o kakovosti študija, saj gre za zasebni program, za katerega je moral vsak izmed njih seči v žep za približno 10 tisoč evrov. "Z razlogom nimajo strani na Wikipedii, saj ne gre za 'legalno institucijo' ali pa 'ušiv, grebatorski in bolesten inštitut', se glasita le dve izmed žugajočih svaril morebitnim bodočim študentom, v odgovor pa priletijo številna pasivno-agresivna zavijanja resnice v celofan od članov organizacije, sedečih na različnih delovnih mestih – kar bi bilo povsem kredibilno, če psevdonimi in stolčki, kot je Interns Council, sploh ne bi imeli trdne podlage. "Lepi komentarji so zlagani," pojasnjuje Martina.

Lastnikoma je uspelo odkriti forum in začela sta vsevprek vročično gasiti požar: "Bila sem poleg, ko so objavili komentarje. Nobena od omenjenih pozicij niti ne obstaja." V nekaterih praksah so bili praktikanti celo prisiljeni pisati pozitivne odgovore, v nasprotnem primeru bi ostali brez podpisane prakse.

Ne le igranje z izobrazbo mladih nadobudnežev in posledično uničevanje prvih kariernih temeljev, v ozadju inštituta ležijo nepojasnjene zgodbe, ki jih ne moremo prešteti na prste ene roke. "Prostor v kleti kompleksa je Izraelec oddajal arabskim porokam in pogrebom, v prvi vrsti pa je bil namenjen čudaški klubski sceni, v kateri je svoj rajon imela arabska mafija," pove Tia. Nekaj mesecev po njenem odhodu je v berlinskih časnikih namreč završala novica, da je tajni kotiček postal prizorišče mafijskega obračuna.

Dramatičen epilog

Ko so praktikanti, vključno z Martino in Tio, čez noč dobili odpustnico, je Martina doživela še en udarec. "Z obrazložitvijo stanja sem se pritožila ljubljanski univerzi in naletela na gluha ušesa. V Berlinu je izredno težko dobiti nastanitev, Erasmus pa ob prekinitvi pogodbe zahteva vračilo finančnih sredstev. Opravičili so se za slabo izkušnjo in nazaj zahtevali denar – po tem, ko na ICD-ju niso želeli podpisati papirjev, ki bi dokazovali, da sem pri njih opravljala prakso, mi je grozila celo vrnitev štipendije za vseh pet mesecev.

Z Univerze so nato kontaktirali inštitut, v katerem so se ti branili z argumentom, da sem bila jaz problematičen element in da se bodo pritožili rektorju." Martini je naposled uspelo pridobiti potrdilo o opravljeni praksi, Univerza pa je zaradi izkušnje študentk umestila inštitut na črno listo - prek njih na prakso v Berlin ni več mogoče priti.

Vendar verjela ali ne, prostovoljno lahko še vedno izpolniš obrazec za novinarsko prakso na njihovi mamljivi spletni strani, ki obljublja mleko in med. Kolesja lažne organizacije še vedno obratujejo s polno paro in novačijo nič hudega sluteče študente: "Izkušnjo dojemam kot življenjsko lekcijo, ki je počila mehurček, v katerem sem bivala v Ljubljani, in delovno izkušnjo, za katero upam, da je ne bom nikoli več doživela," pove Martina. "Mi je pa uspelo spoznati praktikante, prijatelje, s katerimi sem ostala v stiku, in razumeti, da se življenje pač ne odvije vedno po zastavljenih načrtih."

Besedilo: Neja Drozg,

Ilustracije: Shutterstock

*Imeni Sogovornic Sta Zaradi Varovanja Osebnih Podatkov Spremenjeni.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord