Končno smo prišle do dela pripravništva, ki smo se ga vse po tihem najbolj veselile, snemanja. Po tednih brainstormanja, popravljanja scenarijev, usklajevanja idej in sestankov je naš UKC projekt končno začel dobivati pravo obliko in občutek imam, da smo šele zdaj zares dojele, kako velik in pomemben projekt sploh ustvarjamo.
Več dni smo preživele v UKC Ljubljana, kjer smo skupaj z zaposlenimi iskale lokacije, se prilagajale urnikom oddelkov in pripravljale vse potrebno za snemanje. Ker gre za okolje, kjer se stvari ves čas dogajajo in kjer je delo zaposlenih res na prvem mestu, smo morale biti precej fleksibilne. Nekatere dele smo snemali zgodaj zjutraj, drugje smo čakali na pravi trenutek, ogromno stvari pa smo sproti prilagajali situaciji.
Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je bilo videti dele UKC, ki jih običajno nikoli ne vidiš. Vozile smo se po podzemnih tunelih, stale na heliportu, obiskale kuhinjo in v sterilnih oblačilih pokukale tudi v operacijski blok. Eden bolj intenzivnih trenutkov je bil zagotovo obisk urgence ponoči, kjer se tempo res nikoli ne ustavi.
Mislim pa, da nas je vse najbolj presenetil odziv zaposlenih. Pred snemanjem sem pričakovala precej več zadržanosti do kamer in TikTokov, ampak se je zgodilo ravno nasprotno. Večina ljudi nas je sprejela z neverjetno odprtostjo in navdušenjem, veliko jih je poudarilo, kako pomembno se jim zdi, da se zdravstvo približa mlajšim generacijam. Ravno zaradi tega je celoten projekt dobil še večjo težo. Nenadoma ni šlo več samo za smešno vsebino, ampak za dejansko predstavljanje poklicev in ljudi, brez katerih tak sistem ne bi mogel delovati.
Ta projekt me je res spomnil, kako pomembno je pokazati tudi ozadje poklicev, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne. Za vsakim oddelkom, aparatom in procesom stojijo ljudje, ki vsak dan opravljajo izjemno zahtevno delo, o katerem večina sploh ne razmišlja. Res sem hvaležna za celotno izkušnjo, za vse ljudi, ki smo jih imele priložnost spoznati, in za energijo, ki smo jo čutile skozi celoten projekt.
