Vsaj tako sem govorila prijateljicam ob petkih zvečer, ko smo pile prosecco in analizirale tipe, ki ''niso pripravljeni na resno zvezo'', zato je, kot smo zaključile, bolje biti sam, dokler ne pride nekdo zrel in odgovoren.
Ampak s časom so večeri v mojem stanovanju postajali preveč tihi. Oče in sestra živita skoraj tri ure stran in od mamine smrti nismo nikoli več zares govorili o težkih stvareh. Kot da smo se vsi skupaj odločili, da bodo morda izginile, če jih ignoriramo dovolj dolgo. Ko se mi je tako prvič pripetila neugodna situacija, sem pomislila, na koga bi se sploh lahko obrnila (če se na njiju ne morem) v primeru večje težave ali celo, bog ne daj, nesreče. Na prijateljice, ki pa jih ne morem vedno in večno obremenjevati sredi noči in delovnega dne.
Zgodilo se mi je na navadni torek, ko sem stopila izpod tuša. Zdrsnilo mi je na mokrih ploščicah in za sekundo sem obležala na tleh brez sape. Nič hujšega ni bilo, samo modrica in šok. Ampak ko sem ležala tam, me je prešinilo: kaj pa če bi si resno poškodovala glavo? Kdo bi sploh vedel? Telefon je ostal v dnevni sobi. Oče bi mislil, da sem samo zaposlena. Sestra bi mi poslala meme na Instagram. Jaz pa bi bila sama v kopalnici svojega popolnega stanovanja samostojne ženske. Predvsem pa same.
To me je napeljalo na tiho misel, kaj bi se zgodilo, če bi zbolela. Ne nujno nekaj usodnega. A dovolj je že nekaj mesecev brez službe, brez energije, brez možnosti, da sama skrbim zase. Vedno sem mislila, da imam vse pod nadzorom, dokler nisem s padcem ponovno dojela, kako hitro se lahko življenje obrne. Tudi mama je bila zdrava, dokler ni bila več.
Druga situacija je prišla nekaj tednov pozneje, ko sem dobila pošto iz banke in skoraj doživela mini srčni napad zaradi kredita. Ironično, največji strah ni bil več, kako bom plačevala obroke, ampak kdo bi jih, če jih jaz ne bi mogla? Oče je že v pokoju. Sestra vsak mesec komaj dočaka plačo z dvema otrokoma. Ideja, da bi moje težave postale njihovo breme, me je stisnila bolj kot katerikoli znesek na papirju.
Odločila sem se, da moram s tem nekaj narediti in se pomiriti. Zase sem poskrbela s tremi osnovnimi podporami, ki jih zdaj z veseljem delim z vsemi v podobnih situacijah.
1. Redno javljanje in deljenje lokacije
Če se mi kaj zgodi, je pomembno, da nekdo to čim prej izve. In ker je del samskega življenja tudi dejstvo, da lahko ves konec tedna nihče ne potrka na tvoja vrata, sem vzpostavila mini sistem 'check-inov'. S sestro si vsak večer pošljeva eno sporočilo – lahko je samo meme, emoji ali pa: ''Si doma?''. Če bi se mi kaj zgodilo in se ne bi javila, bi tako hitro vedela, da nekaj ni v redu.
Na telefonu imam nastavljene tudi kontakte za nujne primere. Torej ljudi, ki jih lahko nekdo pokliče, če bi šlo karkoli narobe. Včasih se mi je to zdelo malo paranoično, danes pa se mi zdi predvsem odraslo. Z nekaj bližnjimi delim tudi lokacijo – ne zato, da bi me kdo nadzoroval, ampak ker je občutek varnosti včasih res podcenjen.
2. Pomoč, ki je vedno pri roki – no, na roki
Po mamini smrti sem dojela, kako hitro lahko človek postane nemočen zaradi ene same nesreče ali bolezni. Zato imam danes doma nekaj, česar prej nikoli ne bi kupila: pametno uro z zaznavanjem padcev in SOS-funkcijo. Tako lahko z enim pritiskom pokličem pomoč ali pošljem lokacijo bližnjim. Če se ne bi odzvala, pa bi ura samodejno poklicala pomoč ali obvestila moje kontakte za nujne primere.
Iskreno? Zdaj spim precej bolj mirno, saj vem, da nisem popolnoma sama, tudi ko sem sama.
3. Življenjsko zavarovanje
Tisti večer, ko sem padla pred tušem, sem prvič odprla zavihek za življenjsko zavarovanje. Še pred letom dni bi ob tem morda zavila z očmi. Življenjsko zavarovanje se mi je zdelo nekaj za poročene ljudi z dvema otrokoma in hišo na obrobju mesta, ne pa za punco, ki ob nedeljah ''binge-watcha'' serije in pozablja zalivati rastline.
Na koncu sem zavarovanje pri Zavarovalnici Triglav tudi zares sklenila. Sklenila sem ga zato, ker se imam rada in ker imam rada svoje bližnje. Kajti nočem, da bi jih nekega dne poleg skrbi zame čakali še računi, krediti in občutek nemoči. Sklenila sem Zavarovanje življenja, kot pri Zavarovalnici Triglav poimenujejo življenjsko zavarovanje za primer smrti, ki z nizko zavarovalno vsoto za smrt predstavlja temelj za sklenitev dodatnih zavarovanj, kot sta za hude bolezni in dodatno nezgodno zavarovanje. Izhajala sem iz svoje življenjske situacije, načina življenja in potreb ter si na podlagi tega nato prilagodila kritja, ki jih nudi to življenjsko zavarovanje.
V hipu sem se počutila veliko bolje in predvsem varno. Ko sem brskala po njihovih zavihkih, sem ugotovila, da bi lahko med drugim sklenila tudi LAJF – življenjsko in nezgodno zavarovanje za mlade, ki je namenjeno mladim od 18. do 35. leta, ki želijo svojo prihodnost vzeti v roke, ali pa Naložbeno življenjsko zavarovanje i.fleks, ki vključuje tudi življenjsko zavarovanje. Raziščite seveda sami, kaj vam najbolj ustreza!
