Hud job pripravniki smo se v nedeljo, 24. aprila, odpeljali v Slovenske Konjice na državno tekmovanje v motokrosu. Spoznali smo mladega štajerskega motokrosista Tima Gajserja, ki nam je zaupal marsikaj.
V deželo štajersko smo se odpeljali s simpatičnim avtomobilom smart forfour, ki ga je omogočil Autocommerce. Mestni malček je dokazal, da ni le mestni frajer, ampak je povsem primeren ter udoben tudi za daljše vožnje in mu tudi avtocesta nadvse prija.
Naš fotograf Marko je pri vožnji iz Ljubljane uporabil mobilno aplikacijo Drajv, ki ocenjuje vožnjo in ti omogoča, da postaneš boljši voznik. Pokazala je, da je 99 odstotkov varen voznik – bravo Marko, tisti odstotek ti spregledamo!
Punci, Ana in Lana, pa sva se na prizorišču motokros steze Škedenj zapodili do najbolj obleganega fanta, nekdanjega mladega upa Zavarovalnice Triglav - Tima Gajserja. Tim je devetnajstletni fant iz vasi Pečke pri Slovenski Bistrici, za seboj ima že naslove evropskega in svetovnega prvaka. V letošnji sezoni pa je osvojil že tri zmage v najprestižnejši kategoriji MXGP.
Prijetno smo pokramljali...
Tim, kaj počneš, ko nisi na motorju?
Dejansko niti nisem toliko na motorju, več v fitnesu. Ni veliko prostega časa, če pa je, ga poskušam porabiti kar se da dobro, pogledam kakšen film, grem k punci. Žuranja ni, alkohola ne pijem, grem pa s prijatelji na kakšno pijačo ali v kino.
Kaj pa drugi športi?
Ko sem bil majhen, sem treniral veliko različnih športov, od smučanja, nogometa do juda, povsod sem bil dober. Ko sem prvič postal evropski prvak v motokrosu, pa sem se odločil samo za ta šport. Kolesarjenje, tek, plavanje, fitnes pa so sedaj sestavni deli treningov.
Kaj ješ za zajtrk?
Jajca, kakšna tri ali štiri.
Kdaj se zbujaš?
Okrog pol osmih, nato sledi trening, malo prosto, spet trening, spet malo prosto...
Najboljši občutek pri motokrosu?
Nepopisno je, ko zmagam in igra slovenska himna, ko vidim vse mehanike pod odrom, mojega očeta, dobim solzne oči. Ko sem prvič zmagal, je bilo veliko solz, zdaj sem se že navadil, a je vsaka zmaga še vedno nekaj posebnega.
Najlepši kraj, ki si ga videl med potovanji?
Brazilija in Argentina. Vsaka celina in vsaka država je nekaj novega in lepega.
Zanimivi ljudje, ki si jih spoznal med potovanji?
Večinoma potujemo z ekipo Honda, ko gremo na druge celine, gredo vsi motokrosisti na eno letalo, vedno potujemo z istimi ljudmi, tako da ni toliko novih spoznavanj.
Bi živel kje drugje kot v Sloveniji?
Zaenkrat Slovenije ne bi zamenjal.
Si si kot otrok želel postati kaj drugega? Morda kuhar?
Doma sem vedno mami pomagal kuhati, vedno pa sem imel tudi željo biti policaj. No, letos bom kot športnik tudi to postal.
Kaj pa, ko ne boš več na motorju, razmišljaš o prihodnosti?
Zavedam se, da kariera ne mora trajati večno. Sicer ne razmišljam še o tem, imam pa neke načrte, kaj bi lahko počel, definitivno bom ostal v motokrosu, morda kot trener, bomo videli, kaj bo čas prinesel.
Kaj bi oziroma si prinesel punci na prvi zmenek?
Rože sem ji prinesel, ne vem, kaj bi še lahko? Kakšno svojo kapo mogoče (smeh).
Kaj naprej pogledaš na punci?
Prvo pogledam ritko (smeh).
Kaj pa notranjost?
To mi je dejansko najbolj pomembno, seveda mora izgledati dobro, ampak mora imeti tudi dober karakter ter da se lahko z njo normalno pogovarjaš.
Imaš na dirkah kak talisman za srečo?
Nimam talismana, imam pa svoj obred pred dirko, vedno naslonim čelado na krmilo motorja in zmolim. Pogovarjam se sam s seboj in se pripravim na tekmo, da sem čim bolj sproščen.
Verjameš v višjo silo, da ti pomaga?
V Boga definitivno.
Kaj te motokros uči?
Bi rekel, da kot športnik prej odrasteš, začneš hitreje razmišljati, tudi potovanja te marsikaj naučijo. Imam veliko podporo staršev, oče je vedno poleg mene in me je veliko naučil, ne samo za motokros, ampak tudi za življenje, kako se obnašati, da moraš cenit vse, saj stvari ne padejo iz neba. Naučiš se točnosti in discipline, treningi so na uro, ni zamujanja.
Živiš svoje sanje?
Definitivno.
Sporočilo bralcem?
Še posebej mladim bi rekel, da sanje so uresničljive. Še dve leti nazaj veliko ljudi v Sloveniji ni vedelo, kaj je motokros, zdaj se vse spreminja in gre na bolje. Če je meni uspelo, zakaj tudi tebi ne bi? Če imaš veselje, trdo delaš in si pripravljen tudi na odrekanja, zato sam recimo ne hodim na žure in nimam normalnega najstniškega življenja, potem so sanje uresničljive.
Intervju sta opravili pripravnici v okviru projekta Hud Job#3: Ana Vehovar in Lana Thaler Oblak
Foto: Marko Repše
