Na čik pavzi z Elle dekleti

Vsake toliko pride tisti čas, ko pogledaš nazaj, narediš revizijo, pospraviš omaro, preden spet lahko šibaš dalje, novim zmagam naproti. Preden zapišem svoj TO-DO listek se spomnim vseh dogodivščin, ki so me pripeljale na to postajo. Uf... in kakšno potovanje je bilo!

Ker nisem človek, ki bi lahko živel z obžalovanji, se lotim prav vsega, kar zaigra moje srce.

Tako sem tudi spakirala kufer (ok priznam, 3 kufre) in se za nekaj časa podala v edino mesto, kjer se počutim bolj domače kot doma - Pariz. Morda se res ni izšlo po načrtih, vendar kdaj pa zares se? Tisto poletje v mestu luči mi je prineslo več življenskih izkušenj, modnih spoznanj, rogljičkov in francoskih poljubov, kot vse življenje poprej.

Kako različna svetova. Pariz in Ljubljana. V vseh pogledih. Pariz se včasih prav igra s tabo. Tudi ko si najbolj samozavesten in s svojo 4-člansko ekipo sredi Pont Alexandre III vlečeš stylinge iz carry-on kovčka, med tem ko se mimoidoči ustavljajo in upirjajo svoje oči v avantgardno modelko, se zgodi največje naključje.

Na drugi strani mostu nenadoma 15-članska snemalna ekipa pripravlja svojo opremo, ki jo je več kot sem jo takrat zmogla prešteti. A ljudje se še vedno ustavljajo in vzdihujejo.

Sama se večkrat ustavim pri tej modni zgodbi, ki me spomni, da "size really doesn't matter". Kar šteje je predanost. Ljubezen do ustvarjanja. Pa naj se sliši še tako klišejsko.

Biti mali proti velikim je lahko zastrašujoče ali pa ti je lahko v izziv. In če si količkaj podoben meni, potem ob priložnosti kot je asistiranje stilistki na setu s prikupno Amelie aka. Audrey Tautou nenadoma živiš svoje sanje. Oblačiti ga. Tautou v ga. Prado je namreč nepredstavljiva resničnost.

In ko smo takole delili studijsko posest, smo med drugim čik pavzali tudi z Elle kreativkami, ki so v sosednjem studiu snemale svojo "Septembr Issue" modno zgodbo. Njihov šik-brez-truda je kot droga. Le kdo ob tem potrebuje še tobak? Vitke "Ellovke", ki prej kot dekleta s pisarne izgledajo kot dekleta s piste, so poosebljale vse kar sem si kdajkoli želela.

Ko se zberejo na kupu, ko je čas za Paris Fashion Week, so prve, ki jih zares opaziš. Sama se potuhnem kot miška, skadim tisti čik, ki ga tako ali tako prižgem samo v okrajni številki 75000 in se zmuznem v tretjo vrsto. Biti del modnih tednov, je nekaj takega, kot biti priča novemu rekordu v teku na ovire. Hkrati pa od tebe zahteva ravno toliko trdoživosti in energije, kot da bi se teka udeležil sam.

Po vseh etapah dneva je na koncu namreč predaja štafete in zapis vseh ključnih dogodkov, od uniforme Anne Dello Russo do kolekcij, ki so ti pustile sanjati.

Medalja je podeljena, ko na www-jih vidiš svoj pot in trud in ko te naslednjo sezono PRovke prav po francosko polupčkajo ter posedejo v prvo vrsto. Candice, če to bereš, merci!

In do kašnega zaključka je prišla revizorka? Šele sedaj se pravzaprav zavem, da le nisem tako daleč od svojega ko-bom-velika-bom-urednica življenja.

Z "Ellovkami" sem si že delila pepelnik, za njimi sedim na najbolj obrekovanih modnih revijah, svojo "street style" sliko, ki je krasila Francosko Elle pa sem zamenjala z avtorskim člankom na temo kreativnih moških in njihovih muz.

Še dobro, da sem človek, ki si dovoli dati priložnost, ima jajca in poskusi tudi, kadar vsi ostali dvomijo. Četudi mi vmes kdaj pot prekriža 15-članska ekipa Nemškega Quelle kataloga.

Dati vse od sebe tudi takrat, ko nimaš pojma v kaj se pravzaprav spuščaš, je tisto, kar te na koncu pripelje do druženja z Elle dekleti. Tokrat brez tobaka in čisto pravo Elle objavo.

Mojim dogodivščinam lahko sledite tudi na:

* blogu The Stylist
* instagramu
* twitterju
* facebooku

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ