Dragi Cosmo,
dan z velikim D je končno tu. Pravzaprav, ga je sedaj mimo že večina.
Od cmeravega začetka na letališču v Benetkah, do moje trenutne lokacije, stola F22 na medcelinskem letu iz Amsterdama do Minneapolisa, ki me je do sedaj utegnil predstaviti prijazni mladi dami na sedežu G, drugemu delu Anchorman-a (ki je, oprosti besedam, debilen), veliko prepikantnemu Curry piščancu in sintetični odejici, ki ne izgleda pol toliko udobna, kot v resnici je.
Pogled na Benetke iz zraka me je očaral v trenutku
V velikem krogu se v Deltini videoteki ogibam cmeravih ljubezenskih filmov (čeprav imam te navadno najraje), ker se v resnici bojim cmeravega filma, ki bi ga ob tem uprizorila sotrpinom svoje vrste. Pogrešam Aneja, kako mu glavo zakopam globoko pod roko in si predstavljam, da na svetu ne obstaja nič drugega, moj mali živalski vrt, mamino juhico in tatov humor. Pred seboj imam še dobre štiri ure leta, še enkrat toliko postanka v Minneapolisu in od tam še let do L.A. - ja ... Časa za obujanje spominov je še veliko, prav tako za grajenje gradov v oblakih in risanje svoje zvezde v mestu, kjer se vse začne z "nekoč je bilo! ...
Stare navade navadno umrejo hitro, pravijo. Pa da vidimo ...
Tvoja, K
Sledite mi lahko na:
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
