Moj pičipoki, je brez dvoma droben avto, z velikim srcem.
Se vam je kdaj pod roke prikradla Pripoved o Despereauxu? Mišku z velikimi ušesi in še večjim srčecem? Metalno rdeča barva mojega pičipokija, njegova drobna pojava in gromozanska notranjost, ki jo premore sta me na nek način v mislih popeljali med vrstice te očarljive pripovedi. Ne vem kako in ne znam povedati zakaj, a v tem trenutku, se mi je zdela primerjava med dvema na mestu ...
Razloge sem potem na hitro poskusila opravičiti s številčnostjo iskrenosti, ki se je tekom tridnevnega obiska Clia v Novi Gorici in njeni neposredni okolici pripetila. Zgodba se je začela nekako takole ...
Po tem, ko se je Anej (moj moj moj) lani vrnil iz potepa po Afriki sem slišala tisoč in eno zgodbico o dečku Labanu. Ta vikend, me je končno doletela čast, da sem to osupljivo bitjece spoznala še sama. Zgodilo se je na v skorajda idiličnih okoliščinah (brez pretiravanja!), v objemu Posestva Laz, ob dogodku, ki je bil pravzaprav namenjen njegovem obisku v Sloveniji. Po tem, ko je v vikendu druženja delil številčnost njegovih prvič (prvič izven Ugande, na njegovo prvo srečanje s POS terminalom in tekočimi stopnicami, ...) me je ob slikanju Clia za tale prispevek presenetilo (in nasmejalo) vprašanje, ki mi ga je postavil ... "Me lahko slikaš za volanom avtomobila. Spremenil bi sliko na Facebooku."
Tako se je zgodilo, da je s širokim nasmehom Laban prvič usedel za volan avtomobila prav v tem Cliu. Da ... v njemu se je resnično delilo veliko veselja in pripetilo veliko iskrenosti.
Miška Desperauxa v avtomobilski obliki sem videla tudi tedaj, ko je Clio prevažal gromozansko mero ljubezni, ko sva z Anejem odkrivala najlepše kotičke severne primorske. Z nama je delil prve poljube po tem, ko se je Anej iz Francije končno vrnil v Slovenijo, ter potepanja, ki nama bodo v spominu ostala za vedno.
Enega sem potem našla še v obliki njegove velikosrčne notranjosti, v katero se je utegnilo skobacati deset radovednih ritic; Angleža, Afričana, štajerca, treh ljubljančanov in štirih primorcev. Toliko radosti in toliko veselja je mogoče popredalčkati le pod streho nečesa, ki je premore še več ... Navdušenje je očitno :)
In nenazadnje, me je v Cliotovo gromozansko srčece prepričala tudi iskrena navdušenost malega E-jčija. Moj avtomobil je lahko tudi ... moj (in mamin) najboljši prijatelj. Za popoldneve brez joka in stoka :)
In čeprav je naš mali avto resnično premajhen, da bi vanj utegnili sesti vsi, sem v enem vikendu, ki sva ga utegnila preživeti skupaj s Cliotom delila vse. Od (obveznih!) opernih arij na cesti, do veselja, ki mi ga je prinesla naprednost radia, ki se je brez potrebnega truda povezal z glasbo iz mojega telefona in varčnost porabe nafte. Slednjemu, sem še posebej hvaležna.
Glede na zapisano, dodatna razlaga o tem, da nisem mojstrica vožnje ali prepoznavanja lastnosti, ki določajo odličnost posameznega avtomobola ni potrebna. Ni me sram priznati, da se mi niti za trenutek ne zabliska pomen 90 konjev, ali oznake 1.5. Nič kaj več mi ne pove niti informacija o 17 - paličnih platiščih ter besednih neznankah, kot so TCe 90 in TCe 120 EDC. Bo. Sem pač deklica, ki po hitrem postopku preklopi na stran prospekta, ki govori o prostornini prtljažnika ali izboru barvnih kombinacij. Sem ocenjevalec tiste sorte, ki ga prepričajo nasmehi ljudi, ki jih imam rada. In Cliu je to brez dvoma uspelo.
Mojim izzivom lahko sledite na:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
%20Clio){kind=link}