trenutno sem ful šokirana ker sem se zavedala, da mojmu lubiju enostavno nikoli ne bom dovolj dobra. Ful se mava rada in vse, skupaj sva že pol desetlejta, pomeniva si vse... itd.
zaradi njega sem se spremnila pomoje da v popolnoma drugo osebo kot sem bila preden sva bila skupaj. včasih sem kadila... pa sem nehala ker mu to ni blo všeč(ne veste kok sm mu hvaležna za to), bila sem nenormalno ljubosumna(priznam), zdej nisem več, čeprov se morem še zmer včasih ful potrudit. bla sem posesivna(samo z mano al pa nič) zdej nisem več. zdej rabim tut js svobodo in se dobr zavedam tega, da če bi bila non stop skupaj da bi blo to prej slabo kokr dobr. sploh ne morem vrjet da sem včasih hdila vn samo z njim... zdej si enostavno ne predstavlam življenja brez kolegov k gremo na vsake tolk sami vn. od kar sem z njim sem tok pridna v šoli/na faksu. vsi kolegi so mi rekli kok more bit moj tip neki posebnga ker sem se tko skulirala. nauču me je, da se ne smem sekirat glede tega, kaj si drugi mislijo (zdej mi je grozn kok sm se presekirala zard tega). doma se bolj štekamo odkar sem z njem. tut bolj komunikativna sm ratala (včasih sm bla tok tiha kadar kol mi je koga predstavu)... uglavnem ni ene stvari k bi lahko rekla, da je ta veza name negativno vplivala. zard teh stvari sem velik bolj samozavestna, odločna... pač zame absolutno bether person!
ampak dans sm ugotovila, da tega ne bo nikol konc ane. ravno sva se neki spičila in sem ugotovila, da bo na men vedno hotu neki spreobrnt na bolš. punce ne morte vrjet kok sm mu hvaležna za vse to, da sem pršla do določenih spoznanj. ampak po drugi strani pa bom mela z njim vedno občutek, da se morem dokazovat in podobno. vsaj tko se mi zdi zdej.
po en stran je ful čudn občutek ker ta veza oz. njegov pogled na svet mi pomaga, da postajam bolj zrela, samozavestna, odločna, samosvoja... in prou to, postala bom samosvoja in odšla od njega. ker bom sama s seboj tolk zadovoljna, da ne bom prenesla več kritik, k jim itak ne bo nikoli ne konca ne kraja. vedno bo na men neki, da bo povzročil napetost med nama.
punce hvaležna sem za vsako potko, k mi jo je ta veza osvetlila, veliko veliko sem se naučila. res je da se mormo učit cel življenje, ampak dovolj mi je tega filinga. kaj bi ve naredile v mojem primeru, če ste sploh razumele moj problem?
ps: pa ni treba pisat, da če bi me mel rad, da me ne bi hotu spremenit, ker hvala bogu mu zato, ker sem se tko spremenila, lahko kažem neko spoštovanje k ga čutm do njega, ne pa tko k včasih k sm ga s svojimi raznimi neumesnimi izjavami in dejanji žalila... ni fora v tem da si on misli: spremeni se al pa grem stran.
hecam se... 
reku mi je tut, da sem zanj popolna taka k sm in da me ma najraj in ful ful mu je blo hudo ker tko čutm.
js sm pa taka, da včasih tut mal potrpim pa ga sprejmem tazga kot je. pa tut če me kdaj užali al pa kej. js mu ne zamerim, ker vem kako je ko človek kej reče v jezi in pol mu je žal. ker mu tut je pol vedno, ampak se js ponavad ne namrdnem tko kot se on. mogoče pa jaz ne delam prav 
nevem ful čudno... drugač sm ful čustvena, men velik pomen k me ljudje pohvaljo js pa tega ne znam...
