S fantom sva bila skupaj 3 leta, 2 leti sva živela skupaj. Planirala sva poroko in otroke. On je bil moje vse. Se nikoli nisem imela tako dobre veze kot z njim. Tako dobrega fanta kot je bil on. Z njim sem se počutila varno in se zagotovo videla v prihodnosti. Mogoče sem od njega zahtevala preveč, da mi zapolni nek manjko, ki ga nimam. Če bi se o tem prej pogovarjala, bi bilo vse drugače. Tako pa sem padla v neko depresivno stanje, govorila neke neumnosti in ga prizadela. Zaprla sem se v svoj svet, želel mi je pomagati, jaz pa sem vse odrivala stran in nisem imela energije. Kmalu za tem sva si dala čas za premislek oz. Je on rekel, da ga potrebuje. Jaz sem bila le brez energije in potem v šoku. Čez čas sva se slišala in je rekel, da me ima še vedno rad in mu je žal, da ga boli in da nikoli več ne bova skupaj. Pravi, da je bolj sproščen zdaj. Jaz pa ne morem naprej. Se vedno se pogovarjava, a je rekel, da noče več nazaj. Jaz pa bom umrla in si ne morem oprostiti, da sem stran odrinila ljubezen mojega življenja. Le njega želim nazaj, vse drugo nima smisla. In če nisem z njim, ne želim živeti. Tako sem prizadeta in osamljena in z ogromnim občutkom krivde, da sem zafrknila najboljšo stvar v svojem življenju:((( ne vem kako naprej, niti nočem naprej. Nihče mi ne more pomagat, le njega si želim. Ste punce kdaj čez čas prišle nazaj s svojimi fanti? Čeprav on, ko se za nekaj odločit, za tem stoji... res ne vem kaj naj, ne vem kako bom to preživela, ker sem prepričana, da ne morem... preprosto ne. Prosim za kakršnokoli besedo...
