Prva ljubezen ima v mojemu življenju veliko vlogo.
Prvo pravo ljubezen sem doživel šele pri 21ih, bil sem pozen.
V bistvu je bil to zadnja moja velika lekcija v življenju, po njej sem se podal na novo pot.
Česa se spominjam? Po pravici...ničesar, pozabil sem njen obraz, pozabil sem njen glas, in včasih sem poskušal da bi se spomnil vsaj ene stvari, pa se takoj prikrade nek slab trenutek, ali slaba beseda.
Po svoje mi je zelo žalostno, ker vem kakšen fant sem bil takrat, naiven, šibek, po eni strani pa nežen, iskren in ljubezniv. Naredil sem ogromno napak v razmerju, nisem postavil zdravih temeljev, nisem je znal zaščititi in pozabil sem na sebe.
Ker mi je takrat pomenila vse, in ravno to je stvar prve ljubezni...če je prva, je obsojena na propad...ker se srečaš s toliko novimi stvarmi da boš storil napake.
Vem da sem vse stvari podzavestno izbrisal, ker sem konec vzel zelo osebno, zame je bil to največji neuspeh v življenju. Po koncu, sem dvomil vase, spraševal sem se če sem kot moški sploh kaj vreden. Ampak seveda sedaj vem, da to ni tako...ampak spet, to se moraš naučiti

.
Me je pa potem izkušnja vrgla na novo pot, ker sem dobil toliko novih izkušenj, lekcij. In iskreno, sem potem postal boljši moški, bolj družaben, boljši z ženskami in bolj sem vedel kaj želim.
Ženske s katerimi se družim sedaj, ali v katerih potencialno iščem več, so drugačne od prve ljubezni.
Nisem tradicionalni moški, in ne zanima me tradicionalno življenje, vsaj še ne nekaj let.
Ne gojim nobenih čustev, želim ji vse dobro. Sem ji pa hvaležen ker če ne bi enkrat poklicala očeta da me je prišel iskati, bi se ubil.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.