*Abby** napisal/-a:Tudi empirični dokazi niso zanesljivi, ker so še vedno zgolj človeški dokazi. Razumeš? Človeški. Omejeni s človeškim umom. S človekom kot bitjem.
Ti odpri temo, če se ti da in daj link. Priznam, da niti ne znam naredit nove teme in kopirat vseh prispevkov tja, če bi to hotela.
Glavni problem pri empiričnih dokazih ni to, da so omejeni s človekom (lahko to malo elaboriraš, ker mi ni čisto jasno, kaj s tem misliš oz. kakšni bi bili dokazi, ki ne bi bili omejeni na ta način), ampak da niso dokazi v pravem pomenu besede. So zgolj empirična podpora neki hipotezi (in znanstveni teoriji, ki jo tvori več hipotez skupaj). O dokazih v pravem pomenu besede lahko govorimo zgolj v matematiki, pri logični dedukciji, znanost pa temelji na indukciji. V neko teorijo torej zgolj verjamemo kot resnično (debata o instrumentalizmu vs. realizmu sledi spodaj) na podlagi tega, kaj pravi empirija. En res banalen primer je trditev: sonce vsak dan vzhaja in zaide (na določeni geografski širini). V to verjamemo, to je hipoteza. Ni človeka, ki bi v to verjel. Vendar v resnici ne moremo vedeti, ali je ta trditev 100 % resnična ali ne. Do sedaj se je namreč vedno izkazalo, da sonce vzhaja. Sklepamo na podlagi indukcije: sonce vzhaja 1. dan, sonce vzhaja 2. dan, 3. dan ... n-ti dan, ergo: sonce vzhaja vsak dan. Vendar ne moremo vedeti, ali bo sonce vzšlo tudi jutri. V to zgolj verjamemo na podlagi teorije, ki razlaga empirična opazovanja.
Če se torej vrnem nazaj: empirični dokazi niso gotovi (zanesljivost se tu nanaša na natačnost merjenja, če si to mislila in je tu irelevantno, ker se napaka merjenja zmanjšuje z večanjem empirične podpore in seveda z razvojem tehnologije), ampak so najboljši argumenti o naravnih pojavih, ker so dejansko tisti, ki smo jih preverili v praksi.
*Abby** napisal/-a:^^ This!
In še ... z logično dedukcijo je mogoče dokazati zgolj tisto, kar je zmožen dokazati človeški um. In ničesar več. Objektivno gledano ni mogoče dokazati ničesar in posebej ni mogoče dokazati, da je človek bitje brez volje. Oprosti, mnogo večjim umom, kakor je, si upam trditi, tvoj, ni uspelo. Tebi pa je? Hm. Malenkost dvomim v to.
Poleg tega pa ... si že kdaj slišal za filozofsko držo? No, to je to, kar ti imenuješ resnico o človeku kot bitju brez volje. Moja filozofska drža je pa, da ni mogoče ničesar objektivno dokazati. Good?
Ja, ja ... OT. Klepetalnica? (Vedno, ko postane zanimivo se je treba prestavit ...)
Erm, tu mi lahko ponovno malo bolj elaboriraš, zakaj naj bi bilo možno z dedukcijo dokazati zgolj tisto, kaj je zmožen dokazati človeški um. Kaj to pomeni? In kakšno vezo ima veličina človeškega uma z resničnostjo ali veljavnostjo argumentov? Jaz sem pa mislil, da imajo argumenti vrednost sami po sebi, ne glede na to, kdo se jih spomni. Btw, moj um (če govorimo o inteligentnosti) je kar močno nadpovprečen, ampak tega ne uporabljam kot argument v prid svojim trditvam, ker je popolnoma irelevantno. To, kar delaš je v bistvu malenkostno prikrit ad hominem (nekje prej pa si uporabila straw mana se mi zdi). Sicer pa je primerjava z velikimi umi popolnoma brezvezna: recimo Aristotel je bil gotovo zelo velik um pa danes povprečen osmošolec ve več o biologiji idr. naravnih pojavih, ker je pač izpostavljen več informacijam, jih zna povezati med seboj, jih razume in zna na njihovi podlagi predlagat nove ideje ... pa je bil Aristotel gotovo bolj inteligenten.
Glede objektivnosti v znanosti pa - če prav razumem (če ne me prosim popravi) - misliš na razliko med instrumentalizmom in realizmom (in če prav razumem si pristašica prvega)? Kot rečeno, znanost temelji na indukciji in instrumentalizem/realizem nima nobene veze z logično dedukcijo. Z njo je namreč možno dokazati, to kar je že Lani rekla: "Z logično dedukcijo se da dokazati izključno to, da če držijo določena izhodišča, drži tudi določen zaključek, ne da se pa dokazati, da držijo določena izhodišča in drži določen zaključek".
"Moje" izhodišče je torej, da ima vse svoj vzrok (človek pa je del fizičnega sveta). Nazadnje, ko sem se o tem pogovarjal sem prišel do vprašanja, v čem se človek (ki po trditvi takratne sogovorke ima svobodno voljo), razlikuje od kamna (ki te volje nima). Tu se je debata zaključila (potekala je preko interneta). Meni še vedno ni jasno, kako lahko (na kakršenkoli način) dokažeš, da človek poseduje nekaj, s čimer se izogne tej determiniranosti. In še - če človek ni determiniran, kako je sploh možno potegniti neke zaključke v psiholoških raziskavah - očitno je do neke mere determiniran, zakaj bi imel potem svobodno voljo samo napol?
(pa btw, meni se zdi, da ti včasih jemlješ te razprave osebno, zaradi mene jih lahko, samo meni se ne gre za to, da bi tu odkril sveto resnico in drugače prepričal v njo (čeprav se včasih tako zdi), ampak mi je samo zanimivo debatirat
