Ko se spomnim svojega inštruktorja, ki je že takrat bil med starejšimi (okoli 45 let, vsi ostali nad 25 pa tam do 35) in na to, kakšne napake vse je prenašal z mirnimi živci, lahko rečem samo kapo dol.

Sama sicer nekih večjih napak nisem delala (razen tipične začetniške kot je da ti parkrat crkne avto prvi dve uri), tudi po polžje nisem vozila, čeprav s slednjim ni nič narobe, ker vsak nekje začne, ampak ko se spomnim, da je pred mano imela uro neka punca, sicer kakih 5 let starejša od mene in prevozi STOP znak...!? Še zdaj čutim tisto razbijanje srca, ko se mi je kar zameglilo pred očmi, saj smo za las ušli avtu na prednostni. Đizs, inštruktor sicer zabremzal v zadnjem hipu, da smo ostali še na pravi strani ceste, ker če ne, bi tisti avto priletel naravnost vame.

In on je še vedno obdržal mirne živce in rekel, naj se samo skoncentrira za dalje, da ne bo več o tem razmišljala med vožnjo.
Skratka, biti inštruktor je velika odgovornost, ampak to najbrž že tako ali tako veš.

Drugače pa ima v mojem naselju en fant svojo AŠ, ni pa mi znano, kakšne so plače.