zaradi takih in drugačnih spletov okoliščin sva se vedno bolj "ohladila" vedno manj pogovarjala in tudi ko bi mogla biti skupaj in je bila priložnost, sem jo zaj*ala na celi črti. Ne bi se čudila, če si zdej misli, da sem se delala samo norca in ga nisem hotela. sicer pa tudi on ni nič rekel, vedno sem vse slišala od "kolegice". No kaj on mislil nevem in nevem zakaj mi je tako težko kontaktirat osebo in ji povedat to kar mi leži na duši. Predkratkih sem zvedela da je možnost, da gre delat na drug konec SLO in mimogrede sem zasledila nekaj kar bi lahko pomenilo, da se je zagledal v drugo (z druzga konca slovenije) Ja saj, zakaj bi čakal na eno, kot sem jaz
Samo to bi bilo res v zadnji sili in želim, da ostane. In res bi ga rada vprašala par stavri glede najinih začetkov in tega kar mi on pomeni...in to sploh ni problem...pri njem pa imam problem Zakaj je to tak problem??
Priznam, da se mogoče bojim ali odgovorov ali reakcije, glede na to, da je mimo že dosti časa od kar sva bila skupaj in smo se družili in vrjetno tudi zato nevem kako bi načela pogovor, ker če se jaz postavim v njegovo kožo bi me vrglo na rit zakaj mi en govori stvari, ki so že skoraj da mimo. Ampak, če bi jaz kaj čutila do tistega, ki bi mi to povedal...nevem mogoče bi bila pa vesela in gledala na stvari potem drugače in mi bi bilo vse jasno. Samo prvo kot prvo je on tip, drugo kot drugo pa je preveč ČE-jev. Tretje kot tretje, ČE ne probaš neveš. To je ena izmed zadnjih šans, da mu povem vse kar bi mu morala že takoj pa negre NEGRE. in to ni prvič..enkrat sem že zaje*ala tako pri nekom in temu je treba rečt stop, ta začaran krog se mora končat, in zdej moram pridet zadevi do dna. in ni fora toliko povedat, fora je v tem da bi to povedala res z veliko veliko zamudo......... to je ta največji problem!
zmeraj bol ugotavljam, da ženske kompliciramo ravno ram kjer ni treba!
but shit happens...mostly to me 
