Ločen moški in življenje v troje

[arabelka]

Drage!
Zelo zelo bi vas prosila, če mi poveste svoje mnenje glede mojega primera, ki me mori že nekaj časa, zdaj pa je začel moriti še mojemu dragemu...
On ima otroka iz prejšnjega zakona (13 let), ki živi pri mami, midva pa živiva skupaj. Stvar je v tem, da si on želi, da bi njegova hči prišla živet k njemu, jaz pa na to nisem pripravljena, nisem pripravljena prevzeti nekih odgovornosti (mogoce tudi zato, ker sem stara 23 let, on pa je dvajset let starejši...), igrati vlogo mame otroku, ki ni moj. Ali je sebično, da si želim z njim ustvariti svoj, lasten dom in svojo družino? Njegovo hčerko sem sicer sprejela in se razumeva, vendar ne vidim pa potrebe, zakaj bi se selila k nama, glede na to, da ji je doma pri mami objektivno čisto vredu... Se mi zdi, da je to stvar dogovora med mano in mojim. Zato sem mu to vse tudi povedala in se je strinjal, da res ni potrebe (čeprav si je tega želel) in se je s svojo hčerko o tem pogovoril. Zdaj pa ima kar naenkrat slabo vest in pravi, da ne more žrtvovat svoje preteklosti na račun srečne prihodnosti (?). Ne razumem, kaj naj bi tu žrtvoval...
Se vm zdi, da je skupno življenje stvar dogovora? Da se dva odločita kako in s kom bosta živela? Ne rečem, če bi on že prej živel s svojo hčerko in bi se jaz priselila k njima. V tem primeru jaz ne bi mogla rečt "naj gre mala stran". Ampak v mojem primeru se mi pa zdi, da se lahko s tem ne strinjam... Kaj mislite ve?
Hvala!

[puma]

kaj pa pravi na selitev njena mama?
In mislim, da je prav, da če si hči želi, če si oče želi in če je tudi njena mama zato, da se ona vseli k očetu, ga bolje spozna, še posebaj zato, ker je stra 13 let.
In mislim, da ni ok, vzeti otroku pravico do očeta in izkušnjo skupnega bivanja.

Hkrati pa razumem tudi tebe, da si premlada, da bi bila mati 13 letni deklici in da si želiš bivanja le v dvoje, ter da daješ v ospredje le prioritete svoje.
Ampak meni je najpomembnejši v tej zgodbi otrok in njene potrebe. Imam pa slutnjo, da bi če bi se ona priselila k očetu, bi ti zelo tekmovala z njo, za njegovo pozornost.

[v-e-s-n-a]

Njegove hcerke si ne jemat kot nekoga, za katerega moras tudi ti skrbet (kao neke materinske odgovornosti), ampak je dovolj, ce si ji prijateljica. Saj sta le 10 let narazen!!!
Bodi ji prijateljica, stoj ji ob strani in ji daj vedet, da se lahko obrne tudi nate, ko bo rabla kak nasvet ipd - sedaj je v Tistih letih , ko ji nekdo tak kot ti, pride zelo prav za pogovor in ramo, ce ji bo kdaj hudo.

Drugace pa....mislim da je vse itak odvisno od tamale: si ona zeli ziveti z vama? Zakaj si vec ne zeli ziveti z mamo ampak z ocetom? Ce ji je dejansko skoraj vseeno s kom zivi, potem ne vem zakaj njen oce forsira da se preseli k vama...
Lahko se dogovorite recimo, da je ona pri vama 3 dni na teden, ostalo je z mamo. Ali pa da je pri vama 2 vikenda na mesec ali kaj podobnega...pomoje je ze dovolj velika, da je to nebi smelo prevec zmest....ali pac????

Pomoje so tukaj na prvem mestu itak NJENE zelje in ne zelje njenega oceta, ker ima on slabo vest pa blablabla...

[arabelka]

Njeni mami je vseeno, vsaj tako pravi moj. Hčerka je zadnje čase bolj namigovala, da bi raje ostala doma, ker ima tam vse prijatelje. Je pa res, da bo v srednjo šolo prišla v mesto, kjer živiva midva in da ji bo sigurno bolj "priročno" živeti z nama, čeprav drugače živi 20 km stran...
Ne vem, meni se nekak sam ne zdi pošteno od očeta, da me sploh ne vključi v odločanje kar se tega tiče. Dogovorila sva se, da če bodo razlogi, da bo zanjo bolj primerno, da živi pri namna, da potem bo pri nama. To se mi zdi čisto razumno. Ampak čudno mi je, da hoče reševat svoje frustracije (ker jo je nekoč "zapustil") na račun moje "sreče". In ja, zavedam se da je otrok najpomembnejši. Samo... Mala mora doma pospravljat in ji mama "teži", ati je pa fajn in ji vse pusti... Zato bi pa rada k njemu. Torej je tudi v tem primeru potrebno upoštevati otrokove želje? No, saj veste kako mislim...

[arabelka]

Njeni mami je vseeno, vsaj tako pravi moj. Hčerka je zadnje čase bolj namigovala, da bi raje ostala doma, ker ima tam vse prijatelje. Je pa res, da bo v srednjo šolo prišla v mesto, kjer živiva midva in da ji bo sigurno bolj "priročno" živeti z nama, čeprav drugače živi 20 km stran...
Ne vem, meni se nekak sam ne zdi pošteno od očeta, da me sploh ne vključi v odločanje kar se tega tiče. Dogovorila sva se, da če bodo razlogi, da bo zanjo bolj primerno, da živi pri namna, da potem bo pri nama. To se mi zdi čisto razumno. Ampak čudno mi je, da hoče reševat svoje frustracije (ker jo je nekoč "zapustil") na račun moje "sreče". In ja, zavedam se da je otrok najpomembnejši. Samo... Mala mora doma pospravljat in ji mama "teži", ati je pa fajn in ji vse pusti... Zato bi pa rada k njemu. Torej je tudi v tem primeru potrebno upoštevati otrokove želje? No, saj veste kako mislim...

[čuftika]

Jah, normalno da želi pri vama živeti, da ji mami ne bo skos "težila". Če bo pri vama, se zaveda da bo pri atiju vse dovoljeno, saj ima ta slabo vest, ker jo je "zapustil". Zdej je odvisno od tebe, si pripravljena se kregati da boš dosegla da bo najstnica pospravljala za sabo ali boš ti pospravljala za njo in bila nezadovoljna?
Strinjam se da si premlada za usmerjanje najstnice, saj vsi vemo da so najstniki najbolj taževni, zahtevni, ker jim "šumi" v glavi.
Je pa res da če bo hodila v srednjo mesto, bo imela izgovor da ji bolj paše pri vama živeti. Ti si pa misliš, predvidevam, čez nekaj časa ustvariti svojo družino in ne vem zakaj bi mogla vzgajati še njegovo hčerko iz prejšnjega zakona. Je pa res, da si vedela za njo, verjetno že na začetku, tko da jo čisto ne moreš črtati. Bila je pred tabo in bo zmeraj v njegovem življenju. Pač, ene zadeve dobiš v paketu, tukaj konkretno, njega z otrokom.
Čimboljše uredite zadeve, da bo za vse prav.
lp

[hubabuba]

Ločenec je ponavadi v paketu z otroci. Nima smisla, da si zaradi tega užaljena, pa sploh ni važno, ali je skupno življenje želja očeta ali njegove hčerke. Te razumem, ampak hkrati mislim, da boš pač ti morala pokazati razumevanje in da bo vajina "nova družina" vedno vsebovala tudi del njegove "prejšnje družine". Ne moreš pa pričakovati, da bo on, ker je spoznal tebe in se s teboj skupaj vselil, pozabil na otroke iz prejšnje zveze in zanemarjal njihove želje in potrebe. Če na to nisi pripravljena, so še vedno na razpolago drugi moški, ki nimajo otrok.

[puma]

Ne vem, meni se nekak sam ne zdi pošteno od očeta, da me sploh ne vključi v odločanje kar se tega tiče.

to je problem. In vprašanje kako on sploh gleda nate, glede nato, da si le 10 let starejša od njegove hčerke in da je on 20 let starejši od tebe. Če te ne vključuje v odločitve, ki se tičejo vseh, mi to deluje kakor da tudi nate gleda kot na otroka.

Ampak čudno mi je, da hoče reševat svoje frustracije (ker jo je nekoč "zapustil") na račun moje "sreče".

kako teatralno, skoraj da najstniško
... nisi ti center njegovega sveta. In on ima otroka, in če se je odločil reševat frustracije, toliko bolje, da to stori zdaj, kot nikoli.

In ja, zavedam se da je otrok najpomembnejši. Samo... Mala mora doma pospravljat in ji mama "teži", ati je pa fajn in ji vse pusti... Zato bi pa rada k njemu. Torej je tudi v tem primeru potrebno upoštevati otrokove želje? No, saj veste kako mislim...

mislim, da se ne zavedaš, da je otrok najpomembnejši...iz celega posta se bere samo jaz, jaz, jaz, jaz ...in potem frka, ker je tu še nekdo, ki tudi hoče uveljavit svoj jaz.
In če bo oče popuščal njej in kako se bo on obnašal do nje, ni to na tebi, da ti oblikuješ njuno razmerje. Ti jima lahko njuno razmerje samo olajšaš (da si kot njena frendica), ali pa otežiš ( s tem, da hočeš komandirat njej in izigravat nekomu mamo in to samo zato, ker te on ne upošteva pri odločitvah).

[arabelka]

Hvala vam vsem! Samo da ne bo pomote - sprejela sem njega v paketu in z njegovo hčerko nimam problema. Hodimo skupaj na počitnice, izlete, itd. Kot veste, pa je življenje skupaj nekaj drugega. Gotovo, da sem sebična (in se še prekleto kako počutim sebično!), ampak preko enih stvari (za zdaj) še ne morem, ker me obremenjujejo in strašijo. Zato sem mu tudi povedala za vse svoje pomisleke in ga prosila, naj se odloči, kaj bi res rad. In odločil se je, da bi rad živel z menoj in da res ni nobenega razloga, da bi hči "morala" živeti z nama. Govorim o življenju skupaj, nikakor pa nisem nikoli poskušala pridet med njun odnos in mu prepovedati kakšne obiske ali kaj podobnega. Zdaj ko se je pa tip "odločil" in je to hčerki razložil, mu pa ni več kul. In ravno tega emocionalnega dela cele te zgodbe sem se bala. Bojim se, da se mu bom zagabila zaradi vsega skupaj in da je tole le začetek konca... Kako popraviti...?

[jullia_]

Tako, da najprej sama pri sebi razčistiš, da ima on otroka. Nikoli ne bosta v resnici imela življenja v dvoje, ker on pride v paketu s hčerko.
In tudi, ko bosta imela vidva otroke, boš morala vzet v zakup, da ima on še eno hčerko.

[mateja79]

Otrok ima pravico do očeta in oče ima pravico do otroka. Že ko si šla v to vezo bi morala razmisliti ali sprejeti moškega, ki ima otroke in je ločen ali ne. Če te to moti in dela nesrečno je bolje, da si poiščeš nekoga, ki nima družine. Če hočeš biti z njim se boš morala sprijazniti s tem, da ima on otroka, ki ga ti ne moreš izbrisati iz življenja, ampak sprejeti stanje takšno kot je. Hčerka je slupaj v paketu z njim.

[puma]

in ga prosila, naj se odloči, kaj bi res rad. In odločil se je, da bi rad živel z menoj in da res ni nobenega razloga, da bi hči "morala" živeti z nama.

heh ... praviš, da nimaš probleme z njegovo hčerko, hkrati pa si ga postavila pred ultima al jaz al tvoj otrok.

In ne morem verjet, kaj vse tipi sprejmejo ...

[arabelka]

Rekla sem, da če ne moremo biti v tej situaciji srečni vsi, potem bolje da greva narazen prej kot kasneje.
Vsi vemo, da je otrok pomemben in njegove hčerke nihče noče izbrisati iz njegovega življenja. Ampak še vedno gre za srečo vseh ljudi, ki so v to vpeljani. Ne vem sicer koliko ste kaj stare in kakšne izkušnje imate, ampak zdi se mi malo samaritansko trditi, da je pomemben samo otrok. Iskreno vemo, da nihče od nas ne dela nečesa na račun lastnega zadovoljstva v življenju.
In tudi ne gre za ultimat JAZ ali ONA (otroka namreč nikol ne moreš zares zgubit). Samo praktična zadeva je - kje in s kom bova živela.

[jullia_]

V resnici tukaj gre za ultimat. Če bo ona živela z njim, ti ne boš.

Saj s tem ni nič narobe, ipak ni tvoja hčerka, ti je nisi dolžna imet rada in komot lahko priznaš, da ti gre na živce in jo toleriraš samo zaradi tipa.

[arabelka]

Rekla sem, da če ne moremo biti v tej situaciji srečni vsi, potem bolje da greva narazen prej kot kasneje.
Vsi vemo, da je otrok pomemben in njegove hčerke nihče noče izbrisati iz njegovega življenja. Ampak še vedno gre za srečo vseh ljudi, ki so v to vpeljani. Ne vem sicer koliko ste kaj stare in kakšne izkušnje imate, ampak zdi se mi malo samaritansko trditi, da je pomemben samo otrok. Iskreno vemo, da nihče od nas ne dela nečesa na račun lastnega zadovoljstva v življenju.
In tudi ne gre za ultimat JAZ ali ONA (otroka namreč nikol ne moreš zares zgubit). Samo praktična zadeva je - kje in s kom bova živela.