Men se pa zdi to prav fajn tema
Mislim, da sem odraščala v zelo fajn družini-ljubeči, razumevajoči. Starši niso bli nikol (pre)strogi (dobro, v tistem trenutku se ti včasih zdi, da se ti godi največja krivica na svetu, ampak ko pogledaš malo nazaj, vidiš da so ravnali prav), vedno smo se lahko pogovorili o bilokakšni stvari, ki me je težila (in se še vedno lahko). Včasih se mi je zdelo ful zoprno, ko sem prišla npr. iz šole in so me potem "zasliševali" kako je blo, kaj smo delali itd...zdaj, ko sem na faxu in ko pridem v stanovanje mi pa prav manjka, da bi nekomu opisala ves potek dneva do tistega trenutka, kaj se je zanimivega zgodilo itd

Hmm, vedno sta me vzpodbujala, ni važno al so bli vzponi al padci (če mi je npr. v šoli šlo slabo, sta mi pomagala, me vzpodbujala, če ni šlo drugače našla primernega inštruktorja; če mi je šlo fajn, sta se veselila z mano

).
Morem pa priznat, da mi je zdaj ful žal za določene stvari, ki sem jih naredla (recimo kakšno prekrivanje slabih ocen) in šele zdaj vidim, kulk ju je to bolelo in sem jima ful hvaležna, da takrat nista obupala nad mano in mi "pustila", da si spet pridobim njuno zaupanje. Svoje otroke bi tudi vgajala na tak način, kot sta ati in mami vzgojila mene, ker mislim, da mi nič ne manjka. Čeprav recimo nikoli nismo imeli neki ful materialnih stvari, je blo treba (in je še vedno treba) popazit na kakšen €, ampak sem za to hvaležna, ker imam zaradi tega vrednote kot jih imam.
Tako, konec mojega dolgovezenja
OT: punce, ne se kregat
