Vzponi in padci, kako jih prenesete ?

[taššek]

Hej. In odpiram eno temo.

No pa začnimo.
Že celo noč nič ne spim. S fantom sma po 2 letih veze šla narazen.. ( vem marsi kdo bi temu rekel najstniška ljubezen ) saj sem jaz stara 15 on pa 17. ampak tudi če je to le najsntniška ljubezen je ljubezen ki je nebom nikoli pozabila. Seveda pa življenje teče dalje. Nemoram reči da mi ni hudo ker mi je zelo ampak se probam fokusirat na druge cilje in sanje ki jih želim uresničit. V življenju sem dala kar nekaj skozi .. In na žalost ta zgodba ni vesela. Dovolj bo če povem da je bilo vse skupaj v stiku z drogami. Moram se pohvalit s tem da že 8 mesecov nisem bila v bližini niti ene prepovedane droge in to me res osrečuje.. ( Mogoče si mislite ja kaj pa ve ta punčka o življenju.) No mogoče pa vem več kot si mislite.. Že dve leti se bolj malo vidim s starši .. Ker jidva večino časa ni doma.. (Potovanja , opravki )
Včasih sem si to želela ampak ko sem v resnici ukusila kašno je življenje s tem da staršov skoraj nič ne vidiš nisem morala več nič. Ampak saj sem se navadila.. Vsaj toliko se ne prepiramo kot včasih Včasih zgubim tla pod nogami. In ne najdem svojega ravnotežja. Pridejo tudi takšni dnevi ko bi se najraje kar pogreznila v zemljo. Nimam volje do ničesar.
Ampak še vedno na koncu pomislim na tisti kanček upanja ki me drži pri življenju.. In na koncu se vedno postavim na noge in rečem " no pa gremo naprej uživat življenje "

Zanima pa me.
Kako prenesete vzpone in padce v življenju.? Se takoj poberete in greste naprej .. Ali ste na tleh kar nekaj časa preden se zavedate da se morate že pobrati.?
Vem da je pri vsaki stvari ki se ti zgodi drugačna reakcija vsakega človeka..
Ampak spomnite se najslabšega dogotka kaj se vam je pripetil in če hoečte ga malo opišite ali pa samo povejte kakšne so bile vaše reakcije in kako ste se pobrali iz tal.? in spet začeli nekako verjeti da je važno da se poberete.


In še nekaj misli za lepši dan , ki mene spremljajo v dobrem in slabem , vedno..

*V ringu ali zunaj njega, nic ni narobe ce te zbijejo na tla, narobe je ce ostanes na tleh.

*Uspeh je stanje duha. Če hočete uspeti si sebe predstavljajte kot uspešno osebo

*Svoje življenje lahko spremenimo če spremenimo slabo miselno naravnanost na dobro .

* LAHKO DOSEŽETE VSE KAR SI ŽELITE. SAMO VERJETI MORATE.


upam da podobne teme še ni bilo če pa je bila . pa ZAKLEP.

have a nice day.

[My]

Ja treba je it naprej..kaj ti druga preostane,to si jaz mislim vedno...ok..se smiliš sam sebi pa to..to morš dat skozi,sam potem je treba naprej..vsi imamo probleme in treba se je spopast z njimi..glej stara si 15 let celo življenje imaš pred sabo..saj to tak veš ne...prva ljubezen je redkokdaj večna..glej tak si misli bolše da daš te stvari čimprej skozi a ne;)

lep dan;)

[študentka20]

torej...si relativno mlada deklica,in kolikor je za prebrati iz tvoje posta,si dala dosti skozi,in seveda sprejela tudi marsikatero težko odločitev. zdaj kako naprej? ja vse je odvisno od tebe. poglej s te strani: ker si sedaj že osem mesecev proč od droge, je to tvoj nov začetek; prav tako je ta konec tvoje zveze tudi tvoj nov začetek. začetek novega življenja, ki bo lepše če boš le sama tako hotela. sama sem dala tudi dosti skozi, ravno ju3 bo 5 let od dogodka ki mi je za vedno spremenil življenje. in verjemi da sem se dolgo pobirala,kar je tudi logično. in tudi ti se boš po vsej verjetnosti. samo voljo in željo moreš imet. ni mi jasno kako so te lahko starši dali na takšen stranski tir?ker ko si jih najbolj potrebovala,jih ni bilo in si seveda zapadla v droge. si se kdaj pogovorila o tem z njimi? da jih potrebuješ? ker tudi sedaj ko si še v puberteti in odraščanju jih rabiš.

v glavnem,vsak ima vzpone in padce. sam je od posameznika odvisno kako bo pri vzponih odreagiral? ali bo ostal na tleh, ali pa se bo počasi pobiral!

[majaoko]

Jaz sem večni optimist in se prepustim življenju. Tudi če se zgodi kaj slabega, vedno iščem v tem dobro in tko je najbolš. Nikoli se kaj pretirano ne sekiram, sem bolj flegma

[~NIA~]

cam

[mirella]

Ce mi je ful hudo se izjočem in mi je lažje.. In vedno sem optimistična.. optimizem pomaga ! Pa tudi opazila sm da res velja tisto "kar te ne ubije, te ojača".. Tko da zadnje čase me stvari ne prizadanejo toliko koliko so me lahko nekoč

[*purple*]

huh, samo droge si omenila, pa že vem kako hudo ti je lahko bilo, čepra se takrat tega verjetno nisi zavedala..No, važno da se zdaj in da si stran od vsega

Vzponi in padci...Padamo skoz, cel življenje.Pobiramo se pa kukr pač se.Nekateri se sploh ne poberejo in končajo svoja življanja s samomori, drugi ubupajo in se odločijo živet dalje v bedi in nesrečnem življenju...
Jaz pa kaj, probam čimbolj otpimistično gledat naprej, čeprav mogoče v tistem momentu ko sem potonila do dna ne vidim niti enega izhoda.ampak čas celi rane, tako, da jih tudi s časom pozdravim.
Ponavadi ko mi je hudo, potrebujem dobro roko za naslonit in toplo ramo za zjokat.Če tega ni, pač jočem sama.In ko se zjočem se ponavadi zbistrim in si rečem, da hudiča, tole bomo pa že prebrodili..Potem pa itak, to je prva faza, naslednje prinese pa čas...

[iluzija]

Sama sem večni optimist, tako da ob vsakem padcu takoj začnem mislit na prihodnost - kako bo jutri lepše. Priznam, včasih si mislim, da je grozno živet v danem trenutku in da tega in tega ne bom preživela - tako se posledično kot spužva premikam od kraja do kraja, popolnoma zavtomatizirano... Ampak potem me kar piči en dan in začnem na življenje gledat s pozitivne perpektive. Pa spet dobim voljo in zagon za nove dogodivščine. Se mi zdi, da je pomembno imeti določen cilj, plan za prihodnost - da te vleče še naprej, tudi če se ti določena stvar poruši.

Itak pa je treba najprej past, preden se lahko pobereš - da pa samo rasteš in se vzpenjaš - pa ne gre.

[trapa]

Čisto odvisno od dane situacije. Če je potrebno, me padec naspidira, da se angažiram in ostanem trezna dokler najhujše ni mimo. Tako je bilo med študijem in ko mi je umrla nona in sem mogla spravit skupa pogreb, ko je mati končala v bolnici,....
Sem pa potem sposobna cel dan ali dva prejokat, česar se ne sramujem. Enkrat ko dam to skozi se potem tudi dosti lažje zberem in se boljše vključim spet v normalno življenje.

[softTouch]

heh,sem že po naravi precej črnogleda oseba,poleg tega me skoz bolj mučijo depresije...do sedaj je še nekako šlo,čeprav sem že razmišljala o profesionalni pomoči
drugače pa nič hvale vredno včasih prveč posegam po alkoholu,da odmislim vse slabo in sem dobre volje

[pepelčica]

Jah 2 možnosti maš ko se ti kej hudega zgodi-al se pobereš al vse skupaj še poslabšaš. Ponavadi je zelo težko ostat pozitiven samo se je treba zavedat, da je dosti boljša prva varjanta.
Meni je blo najbolj grozno,ko sm zvedla da sm bolna in da zaenkrat še ne morem ozdravit. Mam težke dneve, trenutno preživljam malo težje pol leta, ampak kop me moj srček stisne je vse boljše
Samo to je res grozno, da si pri 15 že ozdravljena od drog. Mislim, da si sploh bla že na drogah. ŽVse bo še dobro. če ne boš obupala Največ je od nas odvisno.

[***str@wberry***]

jst se trudim gledat ba stvari čim bolj pozitivno. včasih se zgodi da sem zaradi katere stvari slabe volje neki časa, ampak počasi počasi ugotovim (vsakič) da nima smisla in se poskušam osredotočit na bolj pozitivne stvari. Kdaj se po nekem padcu poberem kr hitro, kdaj pa lahk tud neki časa traja
nism pa nikoli mela navade posegat po drogah ali alkoholu. grem raje na pijačo, mal vn v družbo, al pa mal športat

[Tamala_mrha]

Glede drog... Grozno, da v stik z njimi pridejo že otroci.
Kar se tiče vzponov in padcev pa lahko povem, da sem v življenju doživela že ogromno padcev, ampak se verjetno nihče od tistih, ki me poznajo vsaj kot znanci, ni nikoli vprašal, koliko volje je potrebne, da se pobereš. Sama sem močen karakter, pravi "pozitivc", saj mi uspe še v slabi situaciji najti nekaj dobrega in obrniti stvar na šalo. Svet se takoj zazdi lepši, če se ne sekiraš za vsako stvar, četudi ni ravno malenkost. Ob padcu si rečem: še vedno si se pobrala, torej se boš tudi zdaj!

[uniqueee]

Jaz sicer nisem imela takih težav, kot npr. droge pa to, sem pa tudi marsikaj dala skozi življenje. moja najbolša prijatelica me občoduje glede tega, da prenesem tolko. tak, kot je že nekdo omenil, kar te ne ubije, te ojača.. pa še KAK prekleto res je to ! Vsi moji padci v življenju, me naredijo močnejšo. res je, da včasih ne vidim več izhodaa, pa se že rahlo začnem sama sebi smilit, samo sem pa Večni optimist ter se hitro poberem. OK, ja.. rabim pomoč najbližjih, rabim pa tudi trenutke za sebe. znam se pa kar hitro pobrat, to lahko mirne duše priznam.

Hm.. pri meni je npr., da odkar smo se preselili, pa še se dela na bajti, ata pa mami nimata mira, sta pod stresom, pase kregata zelo pogosto, že zaradi malenkosti. Mene osebno prepiri uničujejo. Sem občutljiva oseba, samo sčasom opazujem, večkrat, ko sem bla na tleh, majn me prizadenejo stvari. Ni sicer tak, da se je drastično izbolšalo, ne.. pač, včasih tudi majn solz priteče, kot bi naj "moglo"..
Največji PADEC v moje življenju, pa je ta (še vedno), da nas je zapustil brat.. še po vseh teh letih nisem tega prebolela. Ampak(!) ostajam optimist in ravno to mi pomaga skozi življenjee.

[*QueenBitch*]

Zanima pa me.
Kako prenesete vzpone in padce v življenju.? Se takoj poberete in greste naprej .. Ali ste na tleh kar nekaj časa preden se zavedate da se morate že pobrati.?
Vem da je pri vsaki stvari ki se ti zgodi drugačna reakcija vsakega človeka..
Ampak spomnite se najslabšega dogotka kaj se vam je pripetil in če hoečte ga malo opišite ali pa samo povejte kakšne so bile vaše reakcije in kako ste se pobrali iz tal.? in spet začeli nekako verjeti da je važno da se poberete.

Najprej sem kar malo v šoku potem sem slabe volje in premlevam in razmišljam stvari. Res pa nikol ne držim v sebi ampak se zaupam prijateljici in mi je lažje..potem se začnem že norca delat iz vsega skupaj(pa naj bo še tko grozno) in potem sem že na dobri poti.

Se pa od kakšnih večjih pretresov kar nekaj časa pobiram in razmišljam o stvareh...se pa nekako prisilim nadaljevat in ne obupat..pa definitivno se zatečem k stvarem, ki me evselijo npr. ples. Lahko grem na trening še tako slabe volje pa potem se tam kar nafilam z dobro voljo in energijo in vsaj dve uri ne razmisljam o slabih stvareh.