Hvala vsem za napisano, predvsem za to, da me niste napadli in me raztrgali kot zverino, ampak ste nekako poskušali razumeti bistvo vsega.
Trudim se nekako iti čez vse to a je težko, predvsem zato, ker naju vsi gledajo kot da sva prišla iz Marsa, da sva največja prešuštnika. Ne, ne skrivava, da se imava rada, poljubiva se v javnosti, objameva, drživa skupaj, ampak večini to ne odgovarja.
Preveč se obremenjujem z drugimi to mi je tudi sam rekel, da drugi ne živijo mojega življenja in da vsak ima probleme takšne ali drugačne, naj se neham obremenjvati kaj si mislijo in čutijo drugi, naj delam to kar sama želim in v čem uživam, da vsak živi svoje življenje.
Predvsem pa me je strah, da bi razočarala svoje starše, če zvedo za njega, itak skoraj vsi okoli že vedo. Glede na to, da smo družina, kjer so vrednote družine zelo cenjene, kjer se starša ljubita in spoštujeta, rešujeta težava ne miren način, do konfliktov skoraj ne prihaja, smo znani kot dobra družina in ne želim s tem ogleda družine zrušit, čeprav .... Mislim, da sem ga že
:(.
Tolažim se s tem, da bo čas pokazal kako je prav. Le kaj bi dala, da bi se dalo čustva nadzorovati oz. preusmiriti se odmakniti tja kamor sklepa um, da je najboljše. Vendar to ne gre ... Z vašo pomočjo mi je malo lažje, ker vidim, da ljudje še razumejo, da se je mogoče zaljubiti v nekoga starejšega, zgolj zaradi osebnosti.
Sem kapetanka barke, ki ve kam mora pluti, vendar ne vem, če bo barka varno in brez poškodb priplula v pristanišče...
Še vedno lahko povemo, kar smo zamolčali, ne moremo pa več zamolčati, kar smo povedali.
