Je razdalja ovira?

[barbkaa]

mah jaz nebi šla v to. verjamem, da obstajajo zveze na daljavo in srečni konci le teh. ampak nočem niti za sekundo pomisliti, kako je tem ljudem, ki so v takih zvezah. meni bi se zmešalo že samo ob misli, da je nekdo ki ga imam rada tolko stran od mene.

jaz tudi dvomim, da bi lahko. ampak poznam primer in zdaj sta srečno poročena, z otrokcem,. in ne rečem, da je bilo na začetku lahko, ker je pač želja po tem, da bi se dostikrat videk, hočemo rajši obupat in si najt neko zvezo, ki je bolj možna, da uspe... ampak včasih je ljubezen tak, da vztrajaš in če sta oba prilagodljiva in si želita, lahko uspe. je pa čist odvisno od človeka... eni majo dovolj za navezo v tistem času ko niso skupaj telefon, emaile, sms-e, nekateri pa pač... navezanost počasi zgine, če ni tistega skos in pogosto.

[Tamarra*]

Jaz nisem za, oz. pri meni ne bi to šlo skozi - že ko je moj hotel it trenirat nogomet na drug konec države sem paniko zganjala, kaj šele, da bi imela fanta iz druge države

[tmis_]

Osebno tega sama ne bi nikoli furala. Je v Sloveniji dovolj tipov, s katerimi lahko dejansko komuniciram in se imam fajn v živo.
Ne vidim niti enega dobrega razloga, da bi se zapletla ali vzdrževala "zvezo" s tujcem na drugem koncu sveta, s katerim se prej po možnosti niti srečala v živo nisem, in bi "zveza" temeljila na telefonu in 3 srečanjih letno.

[Liefde]

Ljubezen ne pozna meja...

[barbkaa]

..., in bi "zveza" temeljila na telefonu in 3 srečanjih letno.

na začetku, ampak potem pa prideta do točke, ko se moreta odločit, kam bi se preselila skupaj. sej ni tu finte, da bi do konca življenja bilo tak, da se vidita tako poredko...

[tmis_]

Iskreno povedano si ne morem predstavljat, da bi na podlagi mojega poznavanja človeka samo s pomočjo telefonskih pogovorov in tistih parih srečanjih, sploh razmišljala o preselitvi v drugo državo.
Ni tako težko bit dobre volje in se prikazat v najboljši luči tisti dve urci na dan prek telefona.

[Marichuy90]

Pred kratkim sem spoznala fanta, ki je od mene oddaljen 35km, študira v drugem kraju kot jaz. Problem (sreča) je v tem, da je eden izmed redkih, ki mi je resnično všeč in s katerim se ujamem (prej sem imela ogromno zmenkov). Ob njem začutim enostavno nekaj več, vendar me je strah, da najina zveza ne bi obstala, glede na to, da bi se lahko videvala le za vikend pa še to je kar lepa razdalja.

Kakšne so vaše izkušnje s takimi zvezami? Sama jih namreč nimam totalno nič, imela sem le enega fanta (5 let).

[nanamiša]

Če želiš se vse da. In to ni neka grozna razdalja če si res želita biti skupaj. Kako bo z vajino zvezo, glede na to kolikokrat se bosta videla, bosta sama ugotovila. Pogovorita se o tem. Tle ti naše izkušnje ne bodo prav nič pomagale.

[purple_rain]

35 km pa res ni velik.

In, ja: kjer je volja je pot.


So punce v temi Oddaljenost/Veza na daljavo že še kaj hujšega dale čez.

[..Evelyn..]

To ni kr lepa razdalja(kak se naježim, ko kdo to reče, ki ma manj kot 100km). Tukej boš srečala punce, ki majo razdalje tud do par sto km(iz sosednje države), med drugim mam jaz fanta oddaljenega 100km(in se vidiva čez vikend, cel vikend sva skupaj ali pa en dan). 35km je nič. Da se iti drug do druzga celo med tednom, ne samo med vikendi s tako razdaljo. Point razdalje je jasno, da sta pač oba resna, da si zaupata in predvsem se mi zdi, da mora bit sama ljubezen zelo močna, da obstoji ta pritisk razdalje(kar spet pomoje, pri vama sploh nebi blo potrebno ). Je težko ampak se splača potrpet(za nekatere). Iskreno, če bi jaz imela fanta 35km stran mi nebi bil problem se usest v avto in sem pri njemu v 40minutah(to je pa ful vožnje ha? kaj pa 2.5, 3.5, 4ure?).

[Marichuy90]

Ja vem, da 35km ni tako velika razdalja. Problem je v tem, da noben od naju nima svojega avta, dobro pri njemu jih imajo več doma, tako da z njegove strani bi bilo malo lažje...

[purple_rain]

^^vlak, avtobus, kolo, sosed, štop, peš, rolarji..?

[čuftika]

Tut meni se to ne zdi neka velika razdalja, sploh ne, kar je pod 100 km je super.
Tut midva nisva iz istega mesta, pa naju to ne ovira, razdalja je pa 2X večja kot pri vama, tko da...ni problem v kilometrih. Če nimata avta, pa sej obstaja vlak, ne malokrat je prišel k meni z vlakom, tut jz k njemu, pač se voziš 1h pa še mal,ampak ni spet velik, pri vama pa sploh ne
Jz se na tvojem mestu ne bi obremenjevala z razdaljo.

[jullia_]

Mnogo ljudi se vsak dan 35km daleč vozi v službo, na faks. To res ni kakšna posebna razdalja.
Je pa res, da je zveza v takem primeru čisto drugačna, kot če fant živi v sosednji ulici, ker se ne moreš zjutraj dobit na kavici pred faksom, ne moreš med učenjem skočit za pol ure do njega, ful več je načrtovanja in dinamika zveze na splošno je drugačna, ker si dlje časa naenkrat skupaj in potem dlje ločen. To je lahko precejšnja težava za nekoga, ki se je bil v prejšnjih zvezah navajen videvat vsak dan ali celo večkrat dnevno. Ampak se navadiš.

[small_star]

Mi2 s fantom sva narazen še 100km več, na vajino podlago. Pa se imava čisto super. Videvava se za vikende. Pač takrat izkoristiva vsako sekundo, ki jo imava. Ko še jaz nisem imela svojega avta, sem enkrat šla tudi na vlak in se vozla okoli 3 ure do njega (z vmesnimi prestopanji in čakanji na naslednji vlak).
Glede vajine težave prevoza... Moja mami in ati sta tudi živela 45km narazen. Včasih še niti ni bilo toliko avtov. Vozili so vlaki in avtobusi. Najbolj zanimivo mi je to, ko se je ati z motorjem pripreljal k njej domov. Ker je ni bilo doma, jo je šel iskat še 30km stran. Tam je tudi ni bilo in se je vrnil nazaj k njej domov. Torej je v enem dnevu za svojo drago prevozil približno 100km z motorjem (včasih so bli to uglavnem t.i. "štirka"). Tako da... če se bota oba pripravljena prilagodit in se videvat za vikende, tudi se nekako zmenit glede prevoza, se nimaš kaj bat za zvezo. Res pa si morta zaupat. Men ni žal niti enga km, ki ga moram prevozit do mojega dragega.