jaz imam "ponarejenega" pritlikavega pinča.

brez rodovnika in papirjev in seveda sem ga dobila zastojn (od znancev, ki jih ne prodajajo). kljub temu, da je brez rodovnika, ima vse karakteristike pritlikavega pinča. ko je bil še mlad, sem mislila, da se mi zrola. sedaj, ko pa je že leto mimo, vidim, da mi ga je uspelo kar fajn naučiti. sploh so take vrste psi, da so dovzetni za vse novo. je pa res, da sem morala paziti, da ne postane on gospodar

. sedaj me včasih prepriča le še z lepimi očmi, v glavnem pa se mu ne pustim.
rad ima sprehode, ne buni se, če mu oblečem puloverček (seveda samo občasno, pa še to, ko je blo bolj mrzlo in smo kam šli), dobro prenaša vožnjo. edino ena jajčka se mu ni spustila (tako mi je rekla veterinarka), zato bo moral slej ko prej na kastracijo, ker lahko v nasprotem primeru tam pri 7-8 letih starosti dobi tumorje. tega pa vsekakor ne želim. upam, da se po kastraciji ne bo zredil. zdaj ma pravo športno postavo.
brez njega ne bi mogla. bi mi nekaj manjkalo. imamo pa še enega mešanca med nemškim ovčarjem in ne vem čem še, pa moram povedati, da je pinč veliko bolj gospodovalen, kot tavečji. sicer pa se dobro razumeta. sta pa mi enkrat naredila strahe. bežala sta po vinogradu in se je tamali zapletel v neko žico in si je pod tačko (pod pazduho

) skoz prepičil. na srečo je bila rana površinska, ampak smo vseeno dobili šivov in antibiotike. ker ziher je ziher.
no, toliko o naši mrcini...

aja, ime pa mu je tarzan, kot se za tako mrcino spodobi.
