* ... se že vidim, kako postanem začasna brezdomka, ki jo pod streho nazadnje sprejme tašča in kako se potem po cca. dveh tednih muk obesim. S tem da se ne bi mogla obesit in ne vem, kateri način samomora bi se mi sploh lahko kdaj zdel sprejemljiv, ker me je tako strah smrti, kar pomeni, da niti nimam nobenega zasilnega izhoda, kot povprečen slovencelj, kar je res precej žalostno in utesnjujoče ...
* ...

Kasneje:
* ... ne vem zakaj ne morem preko določenih spominov, izrečenih besed, nekdanjih občutkov, čustev ... včasih se mi zdi, da sem na isti, isti prekleti točki kot pred leti in da se nikoli to ne bo spremenilo in da nima absolutno nič absolutno nobenega smisla in da bi bilo najbolje končat vse, vse, vse ... tudi sanja se mi ne, kako razrešit ta vozel, ki me stiska za grlo in za katerega se zdi, da bo ostal za vedno tam, ne glede na to, da bo tu in tam poniknil. Če bi lahko spremenila preteklost, bi jo in izbrisala bi vse tisto ... vse tisto, kar mi tudi zdaj ne pusti, da bi bila srečna, zaupljiva in sproščena ... njo bi sploh izbrisala in njo in njo ... in prišla nazaj v sedanjost kot ... morilka? Res bizarno, saj vem, da je bizarno ... samo kaj, ko se mi pa zdi sedanjost zapackana z vsem tistim in absolutno ne morem, ne morem, ne morem zaupat v to, kar je, ker je v taki kontradikciji, tako pošastni, grozljivi, ogabni kontradikciji z vsem, kar je bilo ... spomnila sem se na slovenca79 in na to, kako je neštetokrat napisal, da se ljudje ne spreminjamo ... realno vem, da se spreminjamo vsako sekundo in vem, da sem se sama spremenila za 180 stopinj v zadnjih nekaj letih ... ampak tu so neki momenti, neki vozlički, ki ostajajo in ki se jih ne da razvozlat in tu in tam se vprašam, kako zares so vse spremembe in koliko so - tudi če so ''zaresne'' - močne proti tem vozličkom ...